Zaveznica seksa

To enoletnico prepoznamo po značilnih nazobčanih listih, ki nekoliko spominjajo na regratove. Beli cvetovi imajo značilno zgradbo za križnice, kamor uvrščamo še gorčico in hren, zato ne preseneča, da ima tudi rukola nekoliko grenak okus. Že dolgo je človekova spremljevalka, niso je uporabljali zgolj v kuhinji, temveč tudi v zdravilstvu. V Indiji je še zdaj zelo cenjeno olje jamba ali taramira, po katerem posegajo pri pripravi jedi, odlično se obnese tudi pri masažah ter kot zdravilo za zunanjo uporabo. V osnovi ločimo vrtno rukolo, Eruca sativa, in divjo, Diplotaxis tenuifolia oziroma Diplotaxis muralis, slednji sta večletnici in tudi bogatejšega okusa. 

Nekje plevel, drugje kulinarična specialiteta

Človekov odnos do rukole je zelo zapleten in razgiban: medtem ko jo na enem koncu sveta preganjamo kot plevel, jo na drugem v izobilju sejemo, poveličujemo njeno kulinarično vrednost in z njo prekrijemo vsako jed, ki to prenese. Na našem jedilniku je najpogosteje kot solata, saj njene vlaknine pomagajo uravnavati prebavo in vzpostavljati črevesno floro, olja pa pomagajo tudi pri zdravljenju želodčnih razjed, zmanjšujejo izločanje želodčne kisline, spodbujajo peristaltiko in odpravljajo zaprtje.

Bogata je z vitamini A, C in K ter minerali, predvsem kalcijem, železom, manganom, kalijem in bakrom, folna kislina pa poskrbi za zdravje kosti. Rukola vsebuje antioksidante, karotenoide, flavonoide, sulfide in glukozinolate, velja tudi za učinkoviti diuretik. Podobno kot druge križnice ima močno antikancerogeno delovanje, priporočajo jo sladkornim bolnikom in ljudem s srčno-žilnimi težavami, saj povečuje prehodnost ožilja. Strokovnjaki za zdravo prehrano poudarjajo njen zdravilni vpliv na delovanje dihal in jeter, že stari Rimljani so jo dodajali v sirupe proti kašlju, z njo so zdravili celo skorbut. Zaradi vsebnosti vitamina A jo svetujejo starejšim, ki bi radi zmanjšali verjetnost za nastanek sive mrene, klorofil pa naj bi poleg zaviranja rakavih obolenj skrbel za zdravo in dobro prekrvavljenost kože.

Cenjeni afrodiziak

V srednjem veku je bilo gojenje rukole v samostanih najstrožje prepovedano, saj je veljala za močan afrodiziak. O tej čudoviti lastnosti skromne rastlinice je pisal že Ovid, ki je toplo priporočal njeno uživanje. Dejstvo, da pomaga pri odpravljanju posteljnih težav, je lep čas držalo v ozadju njene preostale zdravilne lastnosti. Poznali so jih tudi rimski zdravnik Galen in njegovi nasledniki v srednjem veku, vendar je bila njena uporaba v zdravilstvu zaradi spodbujanja sle vseskozi pod drobnogledom cerkve. Zanimivo je, da so žvečenje semen svetovali ljudem, ki so jih mučili, saj naj bi ta lajšala bolečino.