Zdravila za Parkinsonovo bolezen še nimamo, povezana je s stigmo in strahom

Parkinsonova bolezen je počasi napredujoča bolezen, katere vzroka ne poznamo, in je druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen za alzheimerjevo. V Sloveniji se z njo spopada okoli 10 tisoč ljudi, po svetu več kot deset milijonov, pogosteje pa zbolevajo moški. V zadnjih 25 letih se je število obolelih podvojilo, zaradi staranja prebivalstva pa lahko pričakujemo, da se bo število v prihodnjih desetletjih še občutneje povečevalo, do leta 2050 naj bi jih bilo po svetu že 25 milijonov.

Znaki se največkrat pokažejo po 60. letu, glavna značilnost bolezni je propadanje dopaminskih nevronov v kompaktni črni substanci. Kot rečeno, vzroki niso znani, znanost pa pri nastanku bolezni opredeljuje tako genetske kot okoljske dejavnike, tveganje za razvoj nekateri strokovnjaki povezujejo tudi stikom s pesticidi. Najpogostejši motorični znaki so tresenje, okorelost, motnje ravnotežja in upočasnjenost gibov, pojavijo pa se lahko tudi nemotorični simptomi, kot so depresija, apatija, utrujenost in demenca.

Pomembni premiki

»Področje zdravljenja parkinsonove bolezni se nenehno razvija. Čeprav še nimamo zdravila, ki bi bolezen ozdravilo ali povsem ustavilo njeno napredovanje, so v zadnjih letih nastopile pomembne novosti,« pojasnjuje prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predsednik društva Trepetlika, ki združuje bolnike s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami.

»Razvijajo se pripravki z daljšim delovanjem, ki omogočajo bolj stabilno ravnovesje dopamina. Vse večji poudarek je na individualizaciji terapije glede na potrebe posameznika – ne le glede zdravil, temveč tudi glede nefarmakoloških pristopov. Kirurške metode, kot je globoka možganska stimulacija, postajajo vse bolj razširjene in dostopne tudi v Sloveniji. V uporabi so infuzije levodope v duodenum in podkožne infuzije dopaminskega agonista apomorfina in levodope, ki bolnikom omogočajo boljšo kakovost življenja v napredovalih fazah bolezni. V razvoj prihajajo senzorji in aplikacije, ki omogočajo boljše spremljanje gibanja in simptomov na daljavo. Fizioterapija, delovna terapija, logopedija in kognitivni treningi postajajo temeljni del obravnave. Velik uspeh društva Trepetlika je, da je bolnikom izborilo program skupinske obnovitvene rehabilitacije.«

Lahko smo ponosni, da so bile vse oblike zdravljenja v Sloveniji uvedene med prvimi v Evropi, vendar ostajajo izzivi, nadaljuje sogovornik: »Predvsem v dostopnosti do multidisciplinarnih timov in naprednih oblik zdravljenja, do slikovne diagnostike in nedostojno dolgih čakalnih dob. Pomembna naloga ostaja pravočasno prepoznavanje bolnikov, pri katerih ni mogoče doseči zadostnega učinka z običajnimi tabletami in bi jim lahko uvedli infuzijske ali kirurške terapije.«

Tresenje je značilen motorični simptom. FOTO: Alexey Koza/Getty Images

Stroka ob letošnjem svetovnem dnevu poziva: Stopimo iz teme! »Parkinsonova bolezen je še vedno pogosto povezana s stigmo, strahom in pomanjkanjem razumevanja, zato si želimo osvetliti predvsem težje oblike bolezni, ki se ne odzivajo ustrezno na običajna zdravila ali pa pogosto potrebujejo kompleksnejše oblike zdravljenja. V ospredje želimo postaviti tudi moč nefarmakoloških ukrepov, ki so izjemno pomembni, to so redna fizioterapija, kakovostna prehrana, druženje in ohranjanje socialnih stikov, podpora svojcem in skrb za duševno zdravje. Sporočilo letošnjega dne je, da nismo nemočni – tudi pri težjih oblikah bolezni lahko z ustrezno obravnavo bistveno izboljšamo kakovost življenja bolnika. Pomembno je, da pravočasno prepoznamo trenutek, ko je treba preiti z oralne terapije na infuzijsko ali kirurško zdravljenje – in bolniku omogočimo boljšo prihodnost,« sklene prof. dr. Pirtošek.