Zehanje ima polno skrivnosti: znanstveniki še danes nimajo dokončnega odgovora, kaj ga sploh sproži

Ko zehamo, globoko vdihnemo, kar poveča pretok zraka in krvi ter lahko rahlo ohladi možgane. To naj bi izboljšalo budnost in zbranost, zato se zehanje pogosto pojavi, ko smo utrujeni ali prehajamo iz enega stanja v drugo, kot na primer ob prebujanju ali tik pred spanjem. Pogosto se pojavi skupaj s pandikulacijo, torej značilnim raztegom telesa, ki spremlja prehod med spanjem in budnostjo ter pomaga pripraviti mišice in telo na dejavnost.

Tudi zdravniki zehanje najpogosteje povezujejo prav z utrujenostjo, zaspanostjo, dolgočasjem, prebujanjem in včasih tudi s stresom, saj ne gre za povsem preprost refleks, temveč za preplet mehanskih, bioloških, nevroloških in vedenjskih dejavnikov. Dolgo je veljalo tudi prepričanje, da zehanje pomeni pomanjkanje kisika, vendar sodobne raziskave tega niso potrdile. Raven kisika v krvi se zaradi zehanja ne spremeni bistveno, zato ta razlaga danes velja za zastarelo.

Gre za naraven telesni odziv. FOTO: Westend61/Getty Images

Nalezljivo zehanje

Še bolj zanimiv je pojav nalezljivega zehanja. Ko vidimo, slišimo ali celo samo pomislimo na zehanje, se pogosto zgodi, da začnemo zehati tudi sami. To ni naključje. Znanstvenike ta pojav zanima zato, ker kaže, da zehanje ni povezano le s posameznikom, temveč tudi s tem, kako možgani zaznavajo druge ljudi in njihovo vedenje. Pogosteje se pojavi med ljudmi, ki so si čustveno bližje, na primer med družinskimi člani, prijatelji ali partnerji.

Zanimivo je, da otroci začnejo nevede posnemati zehanje šele po nekaj letih starosti, ko se razvijajo njihove socialne in čustvene sposobnosti. Raziskovalci zato domnevajo, da se ta oblika zehanja razvija skupaj s sposobnostjo socialnega zaznavanja in usmerjanja pozornosti na druge. Hkrati pa se med posamezniki zelo razlikuje: nekateri nalezljivo zehanje posnemajo skoraj takoj, drugi pa bistveno redkeje.

Tudi živali zehajo. FOTO: Paul Flessland/500px/Getty Images

Zehanje sproži zapleten mehanizem v telesu. Aktivirajo se določeni možganski predeli, sproščajo se živčni prenašalci, kot je dopamin, hkrati pa sodelujejo hormoni, ki vplivajo na budnost in razpoloženje. Prav zato zehanje pogosto spremljajo občutki olajšanja ali večje budnosti. Samo dejanje vključuje usklajeno delovanje prepone, medrebrnih mišic, čeljusti, grla in obraznih mišic, zato ne gre zgolj za velik vdih, ampak za precej kompleksen telesni odziv.

Tudi živali

Pojav ni omejen le na ljudi. Zehajo številne živali, od psov do primatov, kar kaže, da ima vedenje globoke evolucijske korenine. Pri nekaterih vrstah naj bi zehanje celo pomagalo usklajevati skupinsko vedenje, na primer počitek ali aktivnost. Prav zato se v znanosti vse pogosteje pojavlja razlaga, da je zehanje lahko tudi nekakšen socialni signal.

Novejše razlage poudarjajo, da gre pri nalezljivem zehanju za kombinacijo treh dejavnikov: avtomatskega posnemanja, pozornosti in socialnega usklajevanja skupine. Z drugimi besedami: ko nekdo ob nas zazeha, naši možgani tega ne zaznajo le kot gib, ampak kot signal, ki ga lahko nezavedno posnemamo. Kljub vsem raziskavam in dognanjem pa strokovnjaki poudarjajo, da soglasja o glavni funkciji zehanja še vedno ni.