Anastazija nas uči, da se k naravi vračamo s srcem, ne razumom

Anastazija je osrednja junakinja knjižne zbirke Zveneče cedre Rusije ruskega avtorja Vladimirja Megreja. Opisuje jo kot skrivnostno žensko iz sibirske tajge, ki živi v popolni povezanosti z naravo, rastlinami, živalmi in kozmičnim redom. Ta podoba je postala srce duhovno-ekološkega gibanja, ki se je razvilo okoli serije. Anastazija se z naravo ne povezuje kot opazovalka, ampak kot njen živi del. Ni predstavljena kot nekdo, ki bi naravo le občudoval, temveč kot bitje, ki jo sliši, razume in z njo sodeluje. Drevesa, rastline, živali in zemlja pri njej niso ozadje, ampak sogovorniki. Megre jo kaže kot žensko, ki verjame, da človek ni ločen od narave in da je največja napaka sodobnega sveta, da smo se od nje odrezali.

Ena ključnih idej knjig je, da se človek zdravi, ko znova vzpostavi sveti odnos z zemljo. Zato Anastazija govori o življenju na lastnem koščku zemlje, sajenju, stikih z drevesi, zavestnem bivanju v prostoru, ki ni le posest, ampak živo energijsko polje. V njenem izročilu je ta prostor opisan kot prostor ljubezni – kraj, kjer človek v sodelovanju z naravo ustvarja harmonijo zase, za družino in prihodnje rodove. Njena podoba je simbolna. Predstavlja hrepenenje po vrnitvi k preprostosti, tišini, zemlji in notranji vednosti, ki je ne dobimo iz tehnologije, ampak stika z življenjem samim. Opominja nas, da narava ni nekaj zunaj nas, ampak nekaj, kar smo morda v sebi predolgo pozabljali.