Čas za pogled vase

Morda se vam je na začetku izolacije zdelo, da se bo tudi vaš duhovni razvoj ustavil, ko se vam naenkrat ne bo dogajalo nič posebnega več in se bo življenje umirilo. A se je izkazalo ravno nasprotno. Ne drži namreč, da duhovno ne napredujemo, ko stojimo na mestu, smo na tleh ali se umaknemo v samoto. Če se imamo radi, znamo sprejeti vsa svoja čustva in si dopustimo tudi počivati, ko to potrebujemo.

Ko smo sami in se nam nič ne dogaja, se lahko zacelimo, zdravimo, jokamo in srce ter um usmerimo v to, da samo smo, bivamo, brez nenehnih sprememb in nalog. Ko doživljamo globoko notranjo preobrazbo, je popolnoma odveč, da se hkrati uveljavljamo v svetu in počnemo nekaj pomembnega. V tem času si moramo zagotoviti le dovolj udobja, prostora, časa zase in počitka.

Gojimo prijaznost in predajanje, namesto da želimo stvari izsiliti, se borimo zanje ali trmasto zahtevamo, da se zgodijo. Ko se predamo, se bodo sprostila tudi naša potlačena čustva. Kadar nič ne počnemo, lahko duhovno veliko bolj napredujemo, kot če se nenehno borimo proti svojim čustvom.

Zato sprejmite obdobja odmika kot čas transformacije in dela na svojih notranjih procesih. Vesolje vas podpira v vsakem trenutku, zato ni razloga, da se počutite zapuščene in same.
Ko kriza mine, bo samodejno spet začela prevladovati potreba po tem, da ste aktivnejši v zunanjem svetu in se obrnete navzven. Ne boste čutili več toliko potrebe po samoti, saj ste v tem času že predelali, kar je bilo treba.