Če hranimo sovraštvo, ga bomo srečevali znova in znova

Ko nas nekdo prizadene, izdaja zaboli. V nas zavrejo jeza, maščevalnost, občutek krivice. Radi bi vrnili udarec. A že Nietzsche je opozarjal: kdor se predolgo bori z zmaji, lahko sam postane zmaj. Se tudi mi, ko dolgo hranimo sovraštvo, počasi spreminjamo v tisto, kar preziramo? Sodobne raziskave potrjujejo, da dolgotrajna jeza in zamera povečujeta stres, raven kortizola in tveganje za bolezni srca. Psihologi z Univerze Stanford so v programih odpuščanja pokazali, da ljudje, ki vadijo sočutje in opuščajo zamere, poročajo o manjšem stresu in večjem občutku moči. Ko sovražimo, v resnici najbolj trpimo sami, saj telo ne loči med zunanjim sovražnikom in notranjim ognjem, ki ga kurimo.

Duhovni učitelji nas učijo podobno. Eckhart Tolle pravi, da tisto, kar nas pri drugih najbolj zmoti, pogosto kaže na nezavedni del nas samih. Dalajlama poudarja, da so naši sovražniki dragoceni učitelji potrpežljivosti. Če si upamo pogledati širše, vidimo človeka z enakimi strahovi, željami in ranami, kot jih nosimo mi. In prav v tem spoznanju se začne mehčati naš oklep. V času, ko se družba deli na za in proti, tudi sami hitro zdrsnemo v črno-belo razmišljanje. Mi smo dobri, oni so slabi. A zakon zrcaljenja, o katerem govorijo številne duhovne tradicije, nas opominja: svet nam vrača energijo, ki jo oddajamo. Če hranimo sovraštvo, ga bomo srečevali znova in znova kot bumerang. In vsakič bo bolelo močneje.

To ne pomeni, da opravičujemo nasilje ali krivico. Pomeni, da se zavestno odločimo, da ne bomo poglabljali notranjega strupa. Ko začutimo val besa, se ustavimo. Vprašajmo se: kaj v nas je bilo ranjeno? Katero prepričanje se je sprožilo? Louise Hay je učila, da se zunanji konflikti pogosto napajajo iz pomanjkanja ljubezni do sebe. Če ne cenimo sebe, bomo pritegnili odnose, ki to le potrjujejo. Opazimo lahko, da se nam v odnosih ponavljajo podobne zgodbe. Druga imena, isti občutki. Skupni imenovalec smo mi. Naša prepričanja, naši strahovi, naši neizraženi deli. Ko to sprejmemo, ne igramo več žrtve. Dobimo moč izbire in odgovornosti za svoje odzive. Sočutje postane naše vodilo. Ne mehkužnost, temveč zavestna odločitev, da drugega vidimo kot človeka. Ko se zmoremo poistovetiti z nasprotnikom, se napetost zrahlja. Srce se umiri. Ne ker bi se strinjali, temveč ker ne želimo več živeti v notranji vojni. In prav notranji mir je največja zmaga. Mir ni šibkost. Je pogum. Pogum, da prekinemo začarani krog sovraštva. Ko spremenimo sebe, se začne spreminjati tudi naš svet. Si upamo pogledati v ogledalo in v njem prepoznati svojo moč?