
Galerija

Naše izkušnje s čustveno pomembnimi osebami iz ranega otroštva vplivajo na odraslo življenje. Pojasnjujejo, zakaj se odzivamo na določen način, oblikujejo naše doživljanje sebe, sveta in drugih, kar pa se najbolj izrazi v partnerskih in ljubezenskih odnosih, saj poskušamo v njih zaključiti svoj delno nedokončani zgodnji razvoj, pravijo psihologi.
Za rani nevrofiziološki, psihološki, sociološki in čustveni razvoj namreč nujno potrebujemo določene pogoje, da se deli osebnosti lahko do konca razvijejo. Izpolnitev primarnih potreb – izkušnje varnosti, čustvene regulacije, navzočnosti, pomirjanja s stikom – je temelj za razvoj določenih delov možganov. Tisto, česar nam ni uspelo dobiti, pozneje v življenju nenehno iščemo.
V ljubezni nas namreč vodita dva gona – potreba po ustvarjanju čustvene in seksualne zveze, hkrati pa na partnerja projiciramo in prenesemo problematiko svoje otroške rane.
Nezavedni primanjkljaji iz otroštva so povezani z globljim delom možganov, ki je evolucijsko starejši od razuma. Prav skozi te dele možganov pa smo opremljeni s hardverom in softverom za ustvarjanje zveze in potomstva. Kako bomo v življenju delovali, je torej odvisno od tega, ali imamo dobre izkušnje s starši in zato socialno in psihološko odrastemo v človeka, ki ima dober občutek o sebi, zdravo samozavest, sočutje, stik s svojimi in potrebami drugih.
Poleg tega se mora ta prvi otroški sistem, iz katerega človek pozneje deluje, v otroštvu dovršiti. Če ni končan, nastanejo težave, ko vstopamo v partnerske odnose. V ljubezni nas namreč vodita dva gona – potreba po ustvarjanju čustvene in seksualne zveze, hkrati pa na partnerja projiciramo in prenesemo problematiko svoje otroške rane. Nimamo pojma, da je to v nas, a v odnosu vse, česar nismo izrazili z očetom in mamo, pogosto doleti partnerja.