Človeka se na energijski ravni ne dotakne nič, česar sam ne povabi v svoj svet

V tem in naslednjem tednu planeti prehajajo iz kozoroga v vodnarja, in ker je Pluton na 3. stopinji tega, se srečujejo z njim. Venera je že naredila konjunkcijo z njim, Merkur in Sonce jo bosta v četrtek in petek, naslednji torek še Mars. Tako ne bo človeka, ki ne bi bil s krizo povabljen v očiščenje. Pluton nam kaže naše podzemlje, vse, kar naravnega, primitivnega, živalskega smo zaradi kulture potlačili. Travme otroštva in podedovane od prednikov, ker imamo toliko sebe zakopane, skrite pred sabo in svetom. Ker sedimo na nepredelani energiji, potrebujemo vsak dan veliko moči za to, da skrivamo pomembne dele sebe pred drugimi in sabo, da ne vidimo svojih senc. Tako se ustvarjajo konstrukti, ki privabijo k sebi avtodestruktivne energije (obsesije, psihične bolezni, odvisnosti ...). Lahko jih imenujemo demoni ali negativne entitete. Toda človeka se na energijski ravni ne dotakne nič, česar sam zavestno ali nezavedno ne povabi v svoj svet. Tako se vam ni treba energijsko ščititi, treba je le videti, sprejeti in prenesti vse svoje dele, zavestno prisostvovati lastni temi - in ta izgubi moč. Ko smo budni ob svojem demonu, nima nobene moči nad nami.

Plutonov pozitivni vidik je čiščenje, prečiščevanje, spuščanje, odpiranje. Vsaka energija v nas ima smisel in pomen. Pluton nam kaže pot smrti, razgradnje in pretvorbe ene energije v drugo, regeneracije, novega življenja. Omogoča, da izločimo iz telesa odpadke, ki jih ne potrebujemo. Zna jih predelati, razvrstiti, da so humus za novo življenje. Neizprosno nam pokaže, kako daleč smo se potisnili v negativno. Še bolj kot Saturn pritiska, zvija, ožema, ne popušča. Vseeno mu je, ali bomo pod pritiskom umrli ali se na novo rodili. Ne vmešava se v proces čustveno, tam je, da sortira naše smrti in jih da na svoje mesto. Še v življenju smo namreč deležni kake smrti, ko je treba spustiti prejšnji jaz in se roditi na novo. Krize nas silijo v to. Pluton, bog podzemlja, je temačen, močan, pošten, neizprosen, a brez sočutja pritiska v krizo in smrt. Prinaša možnost novega rojstva, a le, če smo sposobni spustiti oprijem, oklepanje. Ko nas povabi v podzemlje, je nujno, da nosimo luč s seboj – budnost, prisotnost, prisebnost, pogum.

Navzdol gremo, da odvržemo nekaj, česar ne potrebujemo več. Vsako soočanje s svojo temo, videnje svoje sence sprosti energijo, ki je bila ujeta, omogoči, da gremo lažji naprej. Pot v podzemlje, kriza, prečiščevanje so zdravilo. Ljudje smo na sredini med zgoraj in spodaj – včasih nas potegne dol in nas nekaj obsede, nimamo moči nad sabo in nas vodi v uničenje, ker smo dali temi volan v roke. Lahko pa pogumno pogledamo pošasti v obraz in jo uvidimo kot konstrukt uma, iluzijo, spustimo, kar je treba, in se vrnemo v srednji svet, kjer je naše domovanje.