Čustveni naboji in vzorci, ki se vračajo

Vsi poznamo situacije, v katerih se nam zdi, da se življenje ponavlja. Zamenjajo se ljudje, službe ali okoliščine, a občutek ostaja podoben. Vedno znova se znajdemo v odnosu, v katerem se počutimo zavrnjene. Se bojimo avtoritete. Odlašamo tik pred uspehom ali se umaknemo, ko bi se morali postaviti zase. Takšne ponovitve so lahko namig, da v sebi nosimo nepredelano čustveno izkušnjo.

Močna čustva, ki jih nekoč nismo mogli izraziti ali predelati, lahko ostanejo z nami kot notranji naboj. To so lahko strah, sram, jeza, žalost, občutek nevrednosti, zapuščenosti ali zavrnitve. Ko se pozneje znajdemo v podobni situaciji, se ne odzovemo samo na to, kar se dogaja zdaj, ampak tudi na nekaj, kar se je v nas oblikovalo prej. Zato nam ponavljajoči se vzorci lahko služijo kot zemljevid. Namesto da se vprašamo samo, zakaj se nam določeni ljudje vedno znova zgodijo, se lahko vprašamo, kaj se v nas ob njih vedno znova prebudi. To ne pomeni, da smo odgovorni za ravnanje drugih ali moramo sprejeti škodljivo vedenje, pomeni, da lahko raziščemo svoj notranji odziv in si s tem povrnemo več svobode.

Močna čustva, ki jih nekoč nismo mogli izraziti ali predelati, lahko ostanejo z nami kot notranji naboj. FOTO: David Sacks/Getty Images

Pomembno spoznanje je tudi, da trpljenja pogosto ne povečuje samo bolečina, temveč naš odpor do nje. Ko neprijetno čustvo potiskamo stran, ga običajno ne odpravimo. Lahko se vrne v drugi obliki, ob drugem času ali v drugem odnosu. Ko si dovolimo občutek varno zaznati, poimenovati in preživeti, se njegova intenzivnost pogosto začne zmanjševati. Pri tem je pomembno razlikovati med čustvom in ravnanjem. Dovoliti si jezo ne pomeni, da moramo kričati na druge. Dovoliti si žalost ne pomeni, da se moramo vanjo pogrezniti. Čustvo lahko priznamo, mu damo prostor in hkrati izberemo odgovorno vedenje. Prav ta sposobnost nam pomaga, da nas stari vzorci ne vodijo avtomatično.

Včasih nas lahko preseneti tudi telesni odziv; ob določenem pogovoru začutimo stiskanje v želodcu, ob kritiki napetost v ramenih ali ob občutku zavrnitve težo v prsih. Takšni signali niso nujno dokaz skritega vzroka, a so lahko koristen opomnik, da se v nas nekaj dogaja. Namesto da občutek takoj odženemo, ga lahko poslušamo. Otroci to pokažejo zelo jasno. Ko jih nekaj zaboli ali razžalosti, lahko čustvo izrazijo z vso močjo, nato pa se čez nekaj časa vrnejo k igri. Odrasli smo se naučili drugače: stisnemo zobe, se zamotimo, razumsko pojasnimo ali se pretvarjamo, da nam ni mar. Včasih je to potrebno, vendar dolgoročno ne more nadomestiti resničnega čustvenega predelovanja.

Ko opazimo ponavljajoči se vzorec, nam ni treba takoj iskati krivca. Veliko bolj koristno je, da postanemo radovedni. Kaj se v nas sproži? Kje to čutimo v telesu? Kaj si takrat govorimo? Česa se bojimo, da se bo zgodilo? S takšnim opazovanjem počasi ločujemo sedanjost od preteklosti. Vzorec, ki ga prepoznamo, ni več povsem nezaveden. In prav med občutkom in reakcijo se skriva možnost, da naslednjič ne naredimo vsega enako.