Duhovna vaja: Pohod na vrh

Če pogosto delamo preveč ali predolgo, je to koristna vizualizacija, s katero si lahko pomagamo. Zasnovala jo je ameriška psihiatrinja in avtorica duhovnih knjig Arlene K. Unger.

»Marsikdo si misli, da je junak, če gre zadnji iz pisarne ali dela vso noč, da ujame rok. A tako delo je nesmiselno. Cilje bi morali dosegati, ne da bi pri tem škodovali sami sebi,« poudarja. Mir namreč pomeni tudi, da zmoremo svoje delovne cilje videti v pravi luči. Vadimo vsako jutro pet minut, vaja pa nam bo pomagala k ravnovesju in zavedanju, da si s pretiranimi ambicijami delamo medvedjo uslugo. Spodbudila bo načrtovanje, prinesla nam bo potrpežljivost in nas usmerila k postopnemu in zmernemu doseganju svojih ciljev.

Udobno sedimo in zapremo oči. Pred sabo vidimo lepo goro, ki jo želimo osvojiti. Njen vrh je kar daleč. Sprva je pot zložna, a hitro preide v strmino in ne hodimo več, ampak plezamo. Žejni smo in utrujeni, cilj pa ni nič bliže kot prej. Zato spremenimo pristop. Namesto da bi strmeli v goro, se osredotočimo na vsak korak, en trenutek za drugim. To nas tako zamoti, da pozabimo na cilj. Takrat se spomnimo gore in pogledamo vrh. Veliko bliže je in zdi se nam, da bi lahko stegnili roko in se ga dotaknili.