Kako se naučimo zaupati življenju

Včasih se trudimo, rinemo, načrtujemo in nadzorujemo vsak korak. A bolj ko stiskamo vajeti, bolj nam življenje polzi med prsti. Takrat pride trenutek, ko se moramo vprašati: znamo zaupati ali se samo pretvarjamo, da imamo vse pod nadzorom? Predaja vesolju ne pomeni, da obupamo, sedimo križem rok in čakamo, da se bo nekaj čudežno zgodilo. Pomeni, da svoje skrbi, strahove, želje in pričakovanja nehamo nositi sami. Priznamo si, kje smo, kaj čutimo in česa ne zmoremo več potiskati naprej na silo.

Prvi korak je sprejemanje. Ne olepšujemo resničnosti in se ne prepričujemo, da je vse odlično, če ni. Sprejmemo, da smo utrujeni, žalostni, jezni ali zmedeni. Šele ko ne bežimo pred tem, kar je, se lahko premaknemo naprej. Sprejemanje ni predaja porazu. Je trenutek iskrenosti, ko nehamo izgubljati moč za zanikanje. Potem pride hvaležnost. Ne ker bi morali biti hvaležni na ukaz, ampak ker nas vrača v stik z življenjem. Ko opazimo male stvari, se v nas počasi rodi več zaupanja.

Včasih odgovor pride drugače, kot smo si predstavljali. FOTO: Szymon Mazurek/Getty Images

Pomaga tišina. Ko meditiramo, se ne borimo z mislimi. Pustimo jim, da pridejo in gredo. Tako počasi spoznamo, da vsaka skrb ni ukaz in vsaka misel resnica. V tej tišini laže slišimo notranji glas, ki ga pogosto preglasijo strah, naglica in tuja pričakovanja. Začnemo poslušati. Ne samo drugih, ampak tudi življenje. Kaj nam govori telo? Ob kom se sprostimo? Katera misel se vrača? Včasih nas vodi nežen občutek, drugič stavek, ki ga slišimo ob pravem času, ali nenadna želja, da nekomu pišemo, nekaj raziščemo, nekam gremo. Predaja ne pomeni, da izklopimo razum, ampak da mu ne dovolimo več, da povozi vse tihe signale v nas.

A predaja ni samo mehka in prijetna

A predaja ni samo mehka in prijetna. Včasih nas pelje naravnost vase. Tja, kjer so naši stari vzorci, rane in prepričanja. Zakaj ne zaupamo? Zakaj mislimo, da moramo vse narediti sami? Zakaj se oklepamo ljudi, odnosov ali načrtov, ki nas izčrpavajo? Ko to vidimo, se začne čiščenje. Takrat se ne ukvarjamo več samo s tem, kaj si želimo, ampak tudi s tem, kaj v nas še vedno zapira vrata temu, kar prihaja. Največji izziv je spustiti pričakovanja. Vesolju ne moremo naročiti točnega datuma, oblike in poti do naše želje. Lahko prosimo, molimo, zaupamo, delujemo in opazujemo. Včasih odgovor pride drugače, kot smo si predstavljali. Drugič nas najprej ustavi, preden nas premakne naprej. Ali nam ne da tistega, kar hočemo, ampak tisto, kar nas prebudi.

Predaja ni pasivnost. Je notranja drža, iz katere delujemo drugače. Ne več iz panike, temveč iz zaupanja. Ne iz občutka, da moramo vse nadzorovati, temveč iz vedenja, da lahko naredimo svoj del in potem pustimo življenju, da naredi svojega. Predaja je vaja. Ni stanje, ki ga osvojimo enkrat za vselej. So dnevi, ko zaupamo, in dnevi, ko se spet ujamemo v strah. A vedno se lahko vrnemo k sebi. In morda tam odkrijemo, da življenje ni proti nam. Le ne pusti se vedno voditi naši trmi.