Kako si pomagamo, če smo Grinch

Ko se bliža december, nas svet pričaka z lučkami, pričakovanji in nasmehi. Mi pa včasih čutimo ravno nasprotno – praznino, utrujenost, odpor. Kot da se v nas prižge neka tiha senca, ki reče: »Pustite me pri miru.« Namesto topline pride čemernost, namesto veselja želja, da bi se skrili. In prav tu se začne naše duhovno raziskovanje – kaj se dogaja, ko praznikov preprosto ne čutimo? Psihologi pravijo, da je to veliko bolj pogosto, kot si mislimo. Prazniki namreč pritisnejo na vse naše neozdravljene dele. Prebudijo osamljenost, spomine, izgube, preobremenjenost, občutek dolžnosti, da 'moramo' biti veseli. Ko pa je srce prazno, ga ne prižge noben okrasek. Mi si te občutke pogosto očitamo, a psihologi nas učijo: najprej jih sprejmimo. Ne silimo se v radost, ki je ni. Dovolimo si reči: »Tako se počutim. In to je v redu.«

Ko smo čemerni, se pogosto potegnemo vase. A prav tu se začne ključen korak: opazimo, kaj nas v resnici boli. Smo utrujeni? Preobremenjeni? Imamo občutek, da nas nihče ne sliši? Ali nas prazniki spomnijo na nekaj, česar nimamo ali smo izgubili? Psihologi pravijo, da čemernost ni napaka v karakterju, ampak signal, ki ga lahko uporabimo kot kompas. Drugi korak je nežnost do sebe. Če nam druženja ne ugajajo, jih lahko zmanjšamo. Če nam praznični vrvež deluje kaotično, si ustvarimo svoje rituale – tišji sprehod, toplo kopel, večer brez pričakovanj drugih. Nič ni narobe, če si dovolimo praznike živeti drugače kot večina.

Tretji korak: ne poglabljajmo lastne teme. Psihologi opozarjajo, da dolgotrajna izolacija ojača težke misli. Mi sami lahko naredimo majhen premik – en pogovor, ena kava, ena iskrena izmenjava z nekom, ki nas ne sili biti nekdo drug. Ni treba, da smo navdušeni, dovolj je, da smo prisotni. In najpomembneje: spomnimo se, da prazniki niso test naše sreče. Nismo manj vredni, če jih ne čutimo. Nismo grozni, če nas radost ne objame. Smo samo ljudje, ki v tem času potrebujemo malo več miru, malo manj pritiska in nekaj nežne resnice. Ko si to dovolimo, se zgodi paradoks – ko se ne pretvarjamo, se lahko v nas prižge iskrena, tiha toplina. Prazniki mogoče ne zasijejo na polno, a mi zasijemo dovolj, da zdržimo ta čas po svoje – resnično, iskreno in brez mask.