Kdaj duhovnost postane past namesto poti do osvoboditve?

Vse več gurujev in duhovnih učiteljev zadnje čase opozarja, da prihaja čas, ko moramo spustiti duhovne tehnike, delavnice, tečaje, iskanje. Na neki točki moramo namreč vse skupaj zaključiti, drugače smo večni iskalci. Duhovna spoznanja so nam sicer lahko v nekem trenutku življenja pomagala, nas osvobodila.

Začeli smo živeti po načelih zakona privlačnosti, energije, se povezali z vodniki. Potem pa po več letih prakse to prerastemo. Sprašujemo se, zakaj so nas angeli usmerili v nekaj, kar se je slabo končalo, ko sledimo usmeritvi v napačno smer. Zdi se nam, kot da tehnike ne delujejo več. To je čas, da nehamo kopičiti različno znanje in obiske delavnic. Hkrati nam duhovnost pogosto prodaja, da lahko imaš, postaneš in narediš, kar koli si želiš.

To je večkrat iluzija, zavajanje, blodnja. Ko vidiš, da neko tvoje prizadevanje ne daje rezultata, je treba spustiti duhovna prepričanja, da greš na novo raven osvoboditve. Tako začneš samo živeti, poslušati sebe, slediti svojemu toku. Greš iz dvojnosti, slediš življenju, se ločiš od uma. Spustiš koncepte, ki si se jih naučil, in se vse bolj prepuščaš. Ko ni več pravil, bolj čutiš sebe. Življenje postane zelo preprosto.