Ko duhovnost postane beg: past sodobne duhovnosti

Ljudje ne maramo prevzeti odgovornosti zase in se pogosto raje naslanjamo na terapevte in zdravilce. Kopičimo delavnice in vse več in bolj posegamo po obredih, ki naj bi nas popeljali v višja stanja zavesti in omogočili zdravljenje. Pogosto se zatekamo v duhovnost, tudi da doživljamo odmik od realnosti. S tem se ujamemo v začarani krog odvisnosti od duhovnosti, da hrepenimo po še in še. Nikoli nam ni dovolj in radi bi več - čutili več ljubezni, sreče, radosti, ne da bi se osvobodili in odklenili svoje potenciale. Pa vendar se je treba vprašati, ali ni to zgolj pobeg od realnosti. Treba se je soočiti s sabo, z resnico, ugotoviti, zakaj hrepenimo po vznesenih občutkih.

Prav je sicer, da iščemo pot do osvoboditve, a pomembni sta naravnanost in namera, ne da se le pasivno prepuščamo. Namen delavnic in terapij je, da z njimi vstopimo v tiste predele življenja ali osebnosti, ki potrebujejo zdravljenje – se soočimo s svojo bolečino, žalostjo, nelagodjem in vsem, kar nas ovira. Ko se soočimo in osvobodimo nelagodja, se nam pokaže stanje, ki se je za vsem tem skrivalo. To višje stanje zavesti lahko nato dosegamo tudi v vsakodnevnem življenju. Naloga vsakega posameznika je, da se s tem stanjem seznani in ga integrira v življenje, da mu je na voljo, ko ga potrebuje. Da se postavi na lastne noge, ko enkrat doživi preboj. Namen duhovnosti je izpopolniti in izboljšati vsakodnevno delovanje. Nikakor ni beg od realnosti. To je iluzija, ki se je je treba osvoboditi. Delavnice nam pokažejo pot, a če sami po njih ne naredimo nič za svoje fizično, čustveno, mentalno, energijsko telo, dolgoročno ne bodo imele vpliva na nas, pravijo guruji.