Ko nas tuje razkošje zaboli: kaj nam sporoča ljubosumje

Družbena omrežja so lahko bleščeča past. Odpremo telefon in že nas zadenejo slike popolnih večerij, dragih oblačil, luksuznih potovanj in nasmehov, ki naj bi govorili: poglejte, kako dobro nam gre. Potem začutimo zavist, žalost, jezo, morda celo sram. Zakaj oni, mi pa ne?

Toda duhoven človek se ob tem ne kaznuje. Ne dela se, da teh občutkov ni. Prizna si jih. Reče si: to me je zabolelo. Nekaj v meni hrepeni po varnosti, priznanju, lepoti, obilju. Ljubosumje je pogosto namreč samo rana, ki prosi za pozornost.

Namesto da se primerjamo z drugimi, se torej vrnemo k sebi. Vprašajmo se, kaj v resnici iščemo. Mir? Ljubezen? Občutek vrednosti? Tega nam ne more dati niti najdražja torbica niti popolna fotografija nekoga drugega. Duhovnost nas uči, da tuji sijaj ne zmanjšuje naše luči. Zato si dovolimo odložiti telefon. Zadihajmo. Blagoslovimo druge, a ne zapustimo sebe. Kar je naše, pride po naši poti. In včasih največje bogastvo ni tisto, ki se blešči na zaslonu, ampak mir, ki ga nosimo v prsih.