Ko obsojamo, izgubljamo energijo

Vsi smo že opravljali. A po tem se ne počutimo bolje. Nekaj v nas se zapre, postane težje, saj obsojanje in opravljanje močno vplivata na našo energijo. Ko obsojamo druge, pozornost usmerimo stran od sebe. Naša energija se razprši, postane nizkovibracijska. Namesto da bi jo uporabljali za rast, zdravljenje ali ustvarjanje, jo za primerjanje, jezo in občutek večvrednosti. S tem nehote hranimo notranji nemir.

Obsojanje ustvari energijski tok, ki se vedno vrača k izvoru. Kar oddamo, se nam vrne. Ko v prostor pošiljamo težke misli, se zasidrajo tudi v našem polju. Zato se po opravljanju počutimo izpraznjene, razdražene ali žalostne. Na subtilni ravni se obsojanje dotakne tudi srca. Srčna energija se zapre, zaščiti se. Takrat teže čutimo sočutje, toplino, povezanost. Namesto tega nastane ločenost – mi proti njim. A vsaka ločenost nas oddalji tudi od sebe.

Ko se zavestno odločimo, da ne bomo obsojali, ne odobravamo vsega, kar drugi počnejo. Le izberemo mir. S tem ohranjamo energijo čisto in pretočno. Namesto kritike izberemo razumevanje. Namesto opravljanja tišino ali iskren pogovor.

Ko začutimo potrebo po obsojanju, se vprašamo, kaj v nas kliče po pozornosti. Pogosto gre za našo lastno rano. Ko jo negujemo z zavedanjem, se energija vrne k nam.