Ko partner postane vse: želimo si najboljšega prijatelja, zaupnika, čustveno oporo

Sodobni odnosi pogosto nosijo veliko pričakovanj. Od partnerja ne pričakujemo več samo ljubezni in bližine. Želimo si najboljšega prijatelja, zaupnika, čustveno oporo, nekoga, s katerim bomo delili vse svoje interese, strahove, sanje in težave. Na neki način je to lepo. Želimo si globoke povezanosti in odnosa, v katerem se počutimo videne. Želimo si občutka, da nas nekdo pozna, tudi ko ne izrečemo vsega na glas. Toda težava nastane, ko od ene osebe pričakujemo, da bo zapolnila vse prostore našega življenja.

Noben človek ne more biti vse. Ne, ker bi bilo z njim kaj narobe, ampak ker smo različni in imamo različne potrebe. Nekatere pogovore potrebujemo s prijatelji. Nekatere izkušnje želimo doživeti sami. Nekatere dele sebe lahko razvijamo samo zunaj partnerskega odnosa. Včasih se tega zavemo šele, ko začutimo, da je odnos postal pretežak, ker partner postane edina oseba, na katero se obračamo. Od njega pričakujemo, da nas bo pomiril, razumel, motiviral in popravil vse, kar nas boli. Toda noben odnos ne more dolgo nositi takšnega bremena.

Ko ena oseba postane naš edini vir podpore, lahko nehote ustvarimo pritisk, ki ga niti sami ne opazimo. Partner se lahko začne počutiti odgovornega za naše razpoloženje, zadovoljstvo in občutek vrednosti. Namesto prostora, kjer se srečata dve osebi, odnos postane prostor, kjer drug od drugega pričakujeta, da bo zapolnil vse praznine. Psihologija odnosov pogosto opozarja, da zdrava bližina ne pomeni izgube sebe. Prava povezanost nastane med dvema, ki se izbirata, ne pa med dvema, ki drug brez drugega ne moreta obstajati. Tudi v duhovnih pogledih na partnerstvo pogosto najdemo podobno idejo. Partner je človek, ob katerem lahko bolje spoznamo sebe. Odnos nam pokaže naše vzorce, strahove, potrebe in sposobnost ljubiti. Včasih se prav v odnosu pokažejo deli nas, ki jih sami težko opazimo. Partner nam lahko pomaga rasti, vendar ne more namesto nas opraviti notranjega dela. Naša sreča, občutek smisla in zadovoljstvo ne morejo v celoti temeljiti na drugi osebi. Ko izgubimo lastni svet, lahko izgubimo tudi del privlačnosti v odnosu. Človek, ki nima več svojih interesov, prijateljev in notranjega prostora, pogosto začne od partnerja pričakovati nekaj, česar mu ta ne more dati.

Prav zato so pomembni tudi odnosi zunaj partnerstva. Prijateljstva, družina, ustvarjalnost, stik z naravo, dejavnosti, ki nas napolnjujejo. Vse to niso tekmeci partnerstvu, saj nam omogočajo, da v odnos pridemo bolj celoviti. Ko imamo svoj svet, lahko partnerju ponudimo več. Ne prihajamo iz občutka pomanjkanja, ampak iz želje po deljenju. Takrat odnos ni več prostor, kjer iščemo nekoga, ki nas bo rešil, ampak prostor, kjer skupaj ustvarjamo nekaj novega.