
Galerija

Budistični pogled na skrajno zlo je, da gre za človekovo nevednost in radikalno zamegljenost uma. Tako tudi ne govorijo o hudobnih dušah, ampak skrajni obliki nevednosti, sovraštva in navezanosti na neko idejo. Tudi pri najbolj nasilnih ljudeh budistični učitelji poudarjajo, da so njihova dejanja strašna, posledice so karmične, a temeljna narava zavesti ni pokvarjena. A to ne pomeni oprostitve. Karma prinaša odgovornost. V budističnih zgodbah je celo morilec lahko sposoben transformacije, ker zavest ni statična. Carl Jung je npr. serijske morilce opredelil kot skrajno utelešenje potlačene sence, češ da družba projicira svoje temne impulze nanje in kolektivna psiha sodeluje pri ustvarjanju pogojev za njihova dejanja. Tako to ni opravičilo, ampak razširitev odgovornosti. Po njegovem Hitler ni bil le posameznik, bil je projekcija kolektivne sence Nemčije.

Dalajlama je npr. večkrat govoril o Hitlerju, a nikoli v smislu temne duše ali inkarniranega demona. Njegovo izhodišče je, da je bil človek, ki so ga vodile nevednost, jeza, ideologija, skrajna navezanost na idejo, ego, moč. Ni se zapisal hudiču, ampak radikalno izgubil sočutje. Rudolf Steiner je govoril o t. i. luciferskih silah – duhovnih principih, ki vplivajo na človeštvo. V nekaterih interpretacijah njegovih privržencev se Hitler omenja kot oseba, ki je bila pod vplivom destruktivnih duhovnih sil. Govoril je torej o kozmičnih principih, ki lahko skozi človeka delujejo, če ni zavesten. Edgar Cayce, eden največjih prerokov 20. stoletja, je npr. govoril o kolektivni karmi Nemčije, manipulaciji množic in destruktivnih miselnih tokovih. Velike duhovne tradicije tako ne govorijo o dušah, ki so se zapisale hudiču, ampak zlo razlagajo kot nevednost, ego, kolektivno senco, pomanjkanje zavesti. Ko je zlo ekstremno, ga namreč želimo razložiti kot nečloveško. A večina resnih duhovnih tradicij pravi nasprotno. Zlo ni demon. Je človek brez zavesti. In to je bolj strašljivo kot katera koli metafizična teorija.