Ko se prijaznost spremeni v past: duhovno zrel človek ne hrani tuje lakote s svojo bolečino

VČASIH nas ne izčrpajo tisti, ki so očitno sovražni. Veliko bolj nevarni so lahko ljudje, ki pridejo z nasmeškom, sladkimi besedami in narejeno prijaznostjo. Na prvi pogled so očarljivi. A kmalu začutimo, da nekaj ni v redu. Ob njih se manjšamo, dvomimo o sebi in se sprašujemo, zakaj imamo po vsakem srečanju z njimi manj moči.

Taki ves čas iščejo koristi zase. Hočejo pozornost, usluge, občudovanje. Želijo, da jih obravnavamo skoraj kraljevsko, medtem ko sami težko ponudijo iskreno pohvalo. Raje zbadajo. Z majhnimi pripombami, cinizmom in hladnimi opazkami nas potiskajo navzdol, da bi sami stali više.

Najbolj boleče je, da pogosto ne napadejo naravnost. To počnejo počasi. Danes šala na naš račun, jutri dvom o naših sposobnostih, pojutrišnjem občutek krivde, ker jim nismo dali dovolj. In tako nas učijo, da moramo dajati več, oni pa vzamejo, kot da jim vse pripada.

Toda mi se lahko ustavimo. Lahko ostanemo srčni, a postavimo mejo. Lahko rečemo ne. Lahko odidemo iz pogovora, v katerem nas nekdo vedno znova manjša. Duhovno zrel človek ne hrani tuje lakote s svojo bolečino. Razume, da sočutje ni isto kot podrejanje. In ko si enkrat dovolimo izbrati sebe, se njihov lažni sijaj začne rušiti. Takrat se vrne naša moč.