Ko smo v temi, poiščimo smisel: kopel z morsko soljo bo odplaknila težo

V turobnem januarju nas vse zlahka pobije. Imamo občutek, da se vse vrti v prazno, čeprav to pogosto ni 'resnica o svetu', ampak alarm telesa in glave: preutrujeni smo, brez svetlobe, stikov. Razpoloženje se nam premakne, ko premaknemo telo. Zato si vsak dan privoščimo 10 minut dnevne svetlobe in gremo na sprehod. S tem damo telesu signal, da se osredotočamo nanj. Zvečer telefon odložimo in naredimo 5 počasnih vdihov: vdih 4 sekunde, izdih 6. Telo tako dobi signal, da je varno.

Napišemo si tri svoje drobne zmage: »Vstal/-a sem, poklical/-a sem prijatelja, pojedel/-a sem topel obrok.« Um namreč potrebuje dokaze, da zmoremo. Nato prižgemo svečo z namero za naslednjih 24 ur. Ne za vse življenje, le za danes. Z morsko soljo si naredimo kopel, da odplaknemo težo, okno za minuto odpremo, da spustimo ven staro energijo, na delovno mizo damo kameno strelo, da zaženemo energijo. Vse to nas umiri in nam da občutek reda. Sonce v vodnarju nas opominja, da nismo sami: poiščimo družbo, pogovor, skupni sprehod, da se počutimo žive. Ne očitajmo si, da smo brezvoljni. Zavedajmo se, da smo v zimi. In da zima vedno mine.