Ko ti gneča ne paše več: znak, da si na robu tihe notranje preobrazbe

Duhovno prebujanje nas lahko najprej močno strese. Nenadoma se ne počutimo dobro tam, kjer smo se nekoč. Pogovori postanejo prazni, odnosi naporni, družba preglasna. Ljudje, ki so nam bili blizu, nas ne razumejo več. Takrat pride osama. Tiha, včasih boleča faza, ko nas življenje umakne iz gneče, da bi slišali svoj pravi glas. Ko se prebujamo, se začnemo odmikati od površinskih in enostranskih odnosov, ker nas duša ne pusti več tam, kjer se moramo ves čas pretvarjati. Ne moremo več živeti samo po pričakovanjih drugih ali podobe, ki smo jo zgradili za svet.

Osama nas prisili v vprašanja, pred katerimi smo bežali. V tej fazi na površje pogosto priplava, kar smo odrivali. Stari strahovi. Nezdravi vzorci. Čustva, ki smo jih pokrili z delom, zabavo, odnosi ali hitenjem. Ne moremo več naprej po starem. A to je začetek preobrazbe. Osama nam pokaže tudi ego, oklep, ki ga nosimo, da preživimo. Ime, vloge, status, prepričanja, podoba, ki jo kažemo drugim. Ego ni nujno sovražnik. Potrebujemo ga. Težava nastane, ko začnemo verjeti, da smo samo to. Da smo samo služba, videz, odnos, uspeh. Ko ostanemo sami, odpade veliko hrupa. Ni več motenj in ogledal, v katerih iščemo potrditev. Takrat začutimo, kaj je res pomembno. Osama je lahko darilo, če jo uporabimo za iskren pogled vase.

A ni namenjena temu, da v njej ostanemo za vedno. Nekateri se v puščavniški fazi preveč udobno namestimo. Umaknemo se od ljudi, ker nas ne razumejo, nas spomnijo na rane, ki jih še nismo zacelili. To imenujemo duhovni mir, čeprav je včasih le strah pred svetom. Zdravljenje pomeni tudi vrnitev. Ko se zacelimo, ne izgubimo samo ljudi, ki niso več usklajeni z nami. Začnemo najdevati tudi tiste, ki so. Samota nas lahko vodi do prave skupnosti, ne stran od nje. Seveda se bomo v samoto vračali. To ni poraz. Vsi potrebujemo čas, da se napolnimo, premislimo in spet slišimo. Pomembno je le, da osame ne uporabljamo kot zid, ampak kot sveti prostor, iz katerega se znamo vrniti.