Koliko vaše energije je še vedno ujete v preteklosti? Tako jo lahko simbolno vrnete k sebi

Včasih smo telesno povsem prisotni v svojem življenju, a v sebi imamo občutek, da je del nas nekje drugje. Razmišljamo o pogovoru izpred treh let. V mislih se vračamo k človeku, s katerim nimamo več stikov. Ponovno premlevamo odločitev, ki je ne moremo spremeniti. Del naše pozornosti tako ostaja vezan na nekaj, kar se je že končalo.

V nekaterih šamanskih tradicijah bi to opisali kot izgubljeno ali razpršeno življenjsko energijo. Gre za trenutke, ko smo sicer tukaj, a v mislih in srcu še vedno živimo v neki stari zgodbi. Pozornost je namreč omejena. Če velik del dneva porabimo za notranje pogovore z ljudmi, ki jih ni ob nas, imamo manj prostora za tisto, kar se res dogaja. To lahko opazimo preprosto. Nekdo iz preteklosti objavi fotografijo in nenadoma se nam spremeni razpoloženje. Obiščemo kraj, povezan z močnim spominom, v nas se prebudi star občutek. Slišimo določeno pesem in smo v obdobju, ki ga povezujemo z njo.

Spomin sam ni težava. Pomembno je, ali se ga dotaknemo in se nato vrnemo v svoje življenje ali nas vedno znova posrka vase. Šamani govorijo o vračanju energije k sebi, tako da pozornost počasi umikamo iz zgodb, na katere nimamo več vpliva. Pri tem nam lahko pomaga preprost notranji ritual. Sedemo v tišino in pomislimo na človeka, kraj ali življenjsko obdobje, h kateremu se pogosto vračamo. Nato se vprašamo: Kaj je tam še vedno našega? Je to upanje? Jeza? Občutek krivde? Želja, da bi se nekaj končalo drugače? Odgovora nam ni treba iskati na silo. Lahko si predstavljamo, da med nami in preteklim dogodkom obstaja nit. Ne režemo je in ne zavračamo tega, kar smo doživeli. Predstavljamo si, da po njej svojo pozornost počasi vračamo nazaj k sebi. Takšen ritual nima čarobne moči. Njegov pomen je simbolen. Svojemu notranjemu svetu jasno pokažemo, da želimo nekaj postaviti na drugo mesto.

Pozornost počasi umikamo iz zgodb, na katere nimamo več vpliva. FOTO: Soup__studio/Getty Images

Podobno lahko naredimo s predmeti. Včasih leta hranimo stvari, ki nas povezujejo z življenjem, ki je že minilo. Pisma, fotografije, oblačila, darila ali predmeti iz odnosov, ki so se končali. Ni jih treba zavreči, a preverimo, kaj v nas sprožijo. Ali ob njih začutimo toplino ali nas potegnejo v bolečino? Šamanizem veliko pozornosti namenja naravi. Med sprehodom lahko zavestno sklenemo, da se od določenega mesta naprej ne bomo več vračali k istemu notranjemu pogovoru.

Ni pomembno, ali verjamemo v energijo. Bistveno je vprašanje, koliko našega današnjega življenja še vedno zasedajo včerajšnje zgodbe. Morda svoje moči ne izgubljamo zato, ker nam jo jemljejo drugi. Morda jo včasih sami puščamo tam, kjer še vedno čakamo na opravičilo, odgovor, priznanje ali drugačen konec. Vračanje k sebi zato ne pomeni pozabiti. Pomeni sprejeti, da se lahko spominjamo, ne da bi morali še naprej živeti tam. Ko počasi umaknemo svojo pozornost s tistega, česar ne moremo več spremeniti, se začne dogajati nekaj pomembnega. Več nas je spet tukaj.