Ločenost in zapuščenost

Obstaja univerzalni občutek vsakega od nas: občutek, da smo sami. V vsakem posamezniku obstaja neizrečen čut, da je nekako ločen od tistega, kar je odgovorno za njegov obstoj. Čuti, da je prispel na ta kraj, nato pa ostal sam, brez razlage ali razloga. Zakaj bi se počutili kakor koli drugače, saj še vedno v resnici ne vemo, kdo smo. In vsekakor ne vemo zagotovo, kako smo prišli sem.

Svojo duhovno naravo čutimo v sebi in med tem časom poskušamo ovrednotiti svoje občutke. Postavljamo razliko med svojim mestom na Zemlji in oddaljenimi nebesi, ki so nekje drugje, ločenost od svojega stvarnika, saj smo mi tukaj, medtem ko je bog nekje daleč stran. Duhovni učitelji nasprotno poudarjajo, da ustvarjalna sila ni le znotraj nas, temveč tudi predstavlja nas in prežema vse, kar poznamo kot svoj svet.

Kadar je v našem življenju strah, četudi se ne zavedamo dobro, pred čim, to ustvari čustveni odziv v našem telesu: izkustvo, ki ga pogosto označujemo kot naboj, jezo ali nekaj, kar nas pogreje in razjezi. To se v življenju pogosto pokaže z zamislimi o pravilnosti oziroma napačnosti nečesa oziroma načina, kako bi nekaj moralo potekati.

Obstaja univerzalni občutek vsakega od nas: občutek, da smo sami. FOTO: Dragonimages/Getty Images

Naši naboji in tisto, kar nas pogreje, so obljuba, da bomo ustvarili odnose, ki nam bodo pokazali, katere strahove moramo pregnati. Z drugimi besedami nam bodo ti naboji pokazali naše strahove: večji je strah, globlji je. Če se torej zavestno ne spomnimo svojega strahu pred ločitvijo in zapuščenostjo, obstaja precejšna verjetnost, da se bo pojavil v našem življenju na načine, ki bi jih najmanj pričakovali, v najmanj primernem času.

Smo v ljubezenskih razmerjih, karieri in prijateljstvih tisti, ki zapušča, ali tisti, ki je zapuščen? Se nam zdi, da se popolnoma dobri zakoni, službe in prijateljstva očitno skrhajo pred našimi očmi brez opozorila ter očitnega razloga? Smo užaloščeni, ko se ta razmerja prekinejo? Ali smo mi tisti, ki vedno opušča ljubezenske zveze, kariero in prijateljstva, ko smo še močni in se poskušamo izogniti bolečini?

Če se je tak scenarij odvijal v našem življenju ali se odvija zdaj, obstaja precejšna verjetnost, da to predstavlja naš mojstrsko ustvarjen in družbeno sprejemljiv način maskiranja najglobljih strahov pred zapuščenostjo ter ločitvijo. Če te vzorce v razmerjih ponavljamo, lahko morda zmanjšamo bolečino strahu na znosno raven, vendar se trpljenje tako spremeni v nekakšno odvračanje. Postane način, kako se oziramo stran od tega univerzalnega strahu, da ne bi bili zapuščeni. Kako lahko najdemo ljubezen, zaupanje in bližino, po kateri hrepenimo, če vedno zapuščamo druge ali drugi zapuščajo nas? Soočiti se moramo s svojim strahom in ga premagati, sicer bomo nenehno žrtev svojega ponavljajočega se vzorca.