Mir sredi kaosa

Ameriška psihoterapevtka in avtorica duhovnih knjig Arlene K. Unger predlaga, da s pomirjujočo vizualizacijo sprostimo čustva, ki nas obhajajo čez dan, in krepimo občutek sprejemanja, kar je ključni element čuječnosti. Izmišljena pokrajina, ki si jo predstavljamo, naj bo vsakokrat drugačna, da bo odsevala naše boljše in slabše trenutke, vedno končamo s sončnim zahodom. Vadimo vsak večer pred spanjem in vajo izvajamo z zavedanjem, da dan zaznamujejo vzponi in padci.

Sedemo ali ležemo na miren kotiček. Zapremo oči, parkrat vdihnemo in izdihnemo. Predstavljamo si, da smo na stezi, sonce za nami se dviga. Ne vemo, kam pelje pot, a stopamo po njej. Ob poti so drevesa in vstopimo v gozd. Potovanje je težavno, zavemo se, da hodimo navkreber. Ravno ko začutimo, da smo zadihani, se pot zravna in drevesa se zredčijo. Zavemo se, da se spuščamo v čudovito dolino.

Pot se vzpenja, spušča, vijuga skozi gozdove in čez travnike. Prispemo na prelep kotiček, kjer sedemo pod drevo in se spočijemo. Ozremo se in opazujemo, kako lepa so pokrajina, hribčki in doline za nami, ki ji dajejo pečat in sijaj. Opazimo, da se je sonce začelo spuščati. Dan se končuje. Spočijemo se in uživamo v razgledu.