Kjer se potok zliva v reko, se združita moška in ženska energija

Po starih verovanjih je Zemlja živo bitje, reke so njene žile, voda kri, poraščena je z dlakami - drevesi in rastlinami. Večina rek ima ženska imena in energijo, potoki pa moško. Po prepričanju posoških starovercev se, kjer se potok zliva v reko, združita moška in ženska energija. Tam so najmočnejše energijske točke, zato so na njih opravljali obrede, največkrat očiščevalne.

Še danes velja, da gremo lahko, če smo izčrpani, k sotočju v naravo, se okopamo, sprostimo in smo kot prerojeni. Morje je drugačno. Slana voda ima veliko moč očiščevanja in razkuževanja, močnejši značaj od sladke, bolj je nabita s sončno, moško energijo. Od tega, kje se voda na površju giblje, je odvisno, kakšno energijo prevzame - tako so predniki označili njen značaj in delovanje.

A duhovi narave danes niso več naši zavezniki, saj jih ne spoštujemo. Svetost smo izgnali iz svojih življenj, s tem pa smo izgubili občutek za pripadnost skupnosti. Človek je zdaj individualizirano bitje, prepuščen samemu sebi in bolj ranljiv. Če se tega zavedamo, se lahko vračamo k starim obredom, ustvarimo svoje ali se začnemo spet povezovati z naravo.