Največja sprememba se zgodi, ko postanemo prijatelji sami sebi

Na duhovni poti postanemo učenci življenja. Nehamo misliti, da moramo imeti vse odgovore, v nas se prebudi lakota po razumevanju. Beremo, raziskujemo, poslušamo, sprašujemo. Zanimajo nas odnosi, telo, duša, narava, smisel, delo, ljubezen. Vsako novo spoznanje odpre še ena vrata. Ko začnemo rasti, težko pristanemo na življenje brez globine.

Največji preobrat se zgodi v odnosu do sebe. Dolgo smo se morda kritizirali, primerjali, tekmovali, si govorili, da nismo dovolj dobri. A prebujanje nas pripelje do vprašanja: zakaj bi bili sami sebi sovražnik? Počasi se učimo govoriti s seboj drugače. Ne izogibamo se odgovornosti, ampak se ne kaznujemo več za vsako napako, iz nje poskušamo zrasti.

Ko se odnos do sebe začne celiti, se spremeni naš pogled na delo. Ne moremo vztrajati v nečem, kar nam jemlje svetlobo, ker je varno. Potrebujemo preživetje, a v nas se začne oglašati vprašanje: ali nas to, kar počnemo, res podpira? Ali vstajamo prazni ali z občutkom, da ima naš dan smisel?

Na koncu se vse vrne k srcu. Ko živimo z zaprtim srcem, se lahko zavarujemo pred bolečino, a se zapremo tudi pred ljubeznijo. Ko ga odpremo, tvegamo. A šele takrat zares živimo. V nas se prebudi sočutje. Laže razumemo druge, odpustimo, začutimo, kaj je res in kaj ni. Ne iščemo več življenja, ki bi bilo lepo samo na zunaj. Iščemo življenje, v katerem lahko dihamo, ne izdajamo sebe, imamo pogum spustiti staro, sprejeti novo in hoditi naprej z odprtim srcem. Končno se nehamo bati svoje lastne svetlobe.