Naključja se vrstijo, ko začnemo gledati na svet drugače

James Redfield je knjigo prvič izdal 1993. Gre za zgodbo o moškem, ki v Peruju išče starodavni rokopis z devetimi duhovnimi uvidi, a hkrati govori o sinhronostih, energiji, ki povezuje vse živo, o tem, da naj bi človeštvo prehajalo v novo fazo zavesti. Vsako spoznanje se v zgodbi aktivira, ko ga junak doživi na lastni koži. Sprememba naj bi prišla, ko v svojem vsakdanu začnemo opažati vzorce – ponavljajoča se srečanja, znake, trenutke, ko se vse poklopi. Ključno sporočilo tretjega spoznanja je, da vesolje ni mrtvo, temveč živo energijsko polje, ki se odziva na človekovo pozornost, namen in pričakovanja. Dolga stoletja je prevladovalo prepričanje, da obstaja samo to, kar lahko izmerimo, stehtamo, razstavimo na dele. Potem je Einstein pokazal, da je snov v temelju zgoščena energija, kvantna fizika, da dejstvo, da nekaj opazujemo, lahko spremeni izid poskusa. Za Redfielda je to izhodišče: če je vse energija, tudi naše misli niso brez teže in naš notranji svet delno soustvarja realnost.

Celestinska prerokba razkriva prehod človeštva v novo fazo zavesti. FOTO: Fcscafeine/Getty Images

Tretje spoznanje govori o energiji, ki naj bi prežemala vse, kar obstaja, o tem, kako naj bi naše misli in čustva dobesedno preoblikovali fizični svet. Tretje spoznanje poudarja, da se nova percepcija začne s človeškim občutkom za lepoto. Trenutek, ko nas nekaj zares prevzame, naj bi bil prvi stik z energijo. Ko nas nekaj očara, se zdi bolj živo, predmet izstopi iz ozadja. Takrat ne zaznavamo več samo oblike, ampak tudi energijo, ki iz nje sije. Naslednji korak je zaznavanje energijskega polja okrog stvari in bitij. Najprej okoli rastlin, dreves, pozneje tudi ljudi. Če rastline opazujemo pozorno, se ob njih umirimo, začeli naj bi zaznavati, da se okrog listov in vej pojavi nežna svetloba, megličast sij – avra ali energijsko polje. Enako velja za ljudi. Naše misli in čustva imajo konkreten energijski odtis. Ko na nekoga intenzivno pomislimo, nas preplavi strast ali jeza, se naše polje premakne proti drugi osebi. Kamor gre pozornost, tja teče energija.

V knjigi se pojavljajo nasveti, kako razviti to zaznavo. Palca npr. rahlo razmaknemo pred svetlim ozadjem, npr. nebom, in neostro gledamo prostor med njima. Ko se začnejo pojavljati blede nitke ali meglica, naj bi šlo za stik energijskega polja. Ta pogled lahko prenesemo v naravo, kjer je energija najmočnejša, zato jo prej opazimo. Gozd je nabit s subtilno silo, ki polni človeka. In ko se začnemo zavestno povezovati z energijo, si dvignemo vibracijo, se sinhronosti zgostijo, kot da bi nas nekaj vodilo po nevidni poti. Po tej logiki vsak, ki nam prekriža pot, prinaša sporočilo, ogledalo, nadaljevanje nedokončanega pogovora. Vse pa pade na naši budnosti. Če gremo skozi dan avtomatsko, so dogodki le hrup. Če opazujemo in poslušamo, se izriše zgodba. Celestinska prerokba je povabilo k pogledu, da vesolje ni hladen mehanizem, ampak prostor, ki se odziva na naš notranji svet – na to, kam usmerjamo pozornost, kaj nas gane in kaj pričakujemo od življenja.