Ne hrepenimo po popolnosti, ampak po varnosti

Vsi radi verjamemo, da lažejo drugi. Tisti, ki nimajo hrbtenice, ki mešetarijo in manipulirajo iz zlobe. A če si priznamo pošteno, tudi sami včasih olepšamo resnico, kaj zamolčimo, kaj obrnemo tako, da delujemo bolj čisti in lepi. Včasih to naredimo pred prijatelji, partnerjem, družino - pred ljudmi, ki bi nas najbrž razumeli. Zakaj? Laž pogosto ni načrtovana. Pogosto je obrambni mehanizem. Ne lažemo samo zato, da bi se izognili posledicam. Lažemo, ker se bojimo občutkov, ki pridejo z resnico: sramu, krivde, zavrnitve, razočaranja. V psihologiji temu lahko rečemo zaščita samopodobe: želimo ostati dober človek – vsaj v lastnih očeh. Ko resnica ogrozi to sliko, jo naš um včasih zmehča, prebarva ali skrije.

Potem je tu še strah pred bližino. Resnica nas naredi gole. Če povemo, kaj smo res naredili, kaj čutimo ali česa nas je strah, tvegamo, da nekdo vidi v srčiko našega bitja. In mi pogosto mislimo, da nas v takšni obliki ne bi mogli imeti radi. Zato raje ponudimo 'lepšo' zgodbo. Ne, ker ne bi zaupali drugim, ampak ker ne zaupamo, da smo vredni ljubezni brez maske. Zakaj lažemo tudi o stvareh, pri katerih nam resnica ne bi škodila? Ker ne merimo škode samo po dejstvih, temveč tudi po svoji notranjosti. Nekaj, kar je objektivno nepomembno, lahko v nas sproži alarm: »Če to povem, bodo mislili, da sem neodgovoren. Šibek. Čuden.« In se branimo še pred sodbo.

Duhovno gledano je laž znak, da naš notranji jaz ni usklajen. Ko živimo mimo sebe, ko delamo nekaj, kar ni v skladu z našimi vrednotami, začne energija odtekati. Takrat ne lažemo drugim, ampak najprej sebi. V resnici ne hrepenimo po popolnosti, ampak po varnosti. In dokler verjamemo, da resnica pomeni izgubo ljubezni, bomo iskali dimne zavese. Mogoče je prava čarovnija v tem, da počasi ustvarimo prostor, kjer si upamo reči: »To sem neolepšano.« In vidimo, kdo ostane.