Nismo odgovorni za čustva drugih

Prvo, česar se moramo osvoboditi, je vseprisoten občutek, da smo odgovorni za čustva drugih. Ko na primer peljemo otroka na igrišče, v peskovnik in ima naš otrok lopatko, drugi pa ne, mu rečemo, naj mu jo posodi, saj bo fantek sicer žalosten. Odgovornost za žalost tujega otroka preložimo na svojega. In tako se vzorec gradi naprej: »Napiši nalogo, da oče ne bo žalosten, pojej juho, da bo babica vesela …« Bojimo se, kako se bodo počutili drugi okoli nas. Zanikamo sebe, da so drugi dobro. Pademo v ta mehanizem in oddajamo ta vzorec, zato nas drugi na neki način izkoriščajo, saj nam vedno vse, kar imamo v sebi, okolica pokaže kot ogledala po zakonu privlačnosti.

Drugo je, da vedno iščemo blagoslov zunaj sebe, da okolica odobrava, kar naredimo. »Kakšni se ti zdijo moji čevlji?« sprašujemo. Ob kritiki se nam sproži alarm, začnemo se opravičevati, ker moramo ustrezati. Zaradi obeh omenjenih vzorcev se počutimo slabo, nismo zvesti sebi in tlačimo svoja čustva. Toda hkrati moramo vedeti, da je vzorec tu, da ga prerastemo. Osvobodimo se ga, ko smo pripravljeni. Medtem pa imamo tudi ventile, da vzorce laže nosimo – šport, dovolj spanja, dopust, da se zadeve uravnovesijo, saj naše biopolje pogosto samodejno naredi korekcijo in s hrano, vodo, gibanjem dobimo energijo.