
Galerija

Včasih se nam zdi, kot da smo pozabili čutiti. Svet hiti mimo, mi pa hodimo skozenj z mislijo, da moramo preživeti - ne živeti. Srčna čakra je središče naše notranje ljubezni, sočutja in topline. Ko je zaprta, nas duši občutek osamljenosti in praznine. A v resnici srce nikoli zares ne zapre vrat - le čaka, da potrkamo.
Začnimo počasi. Udobno sedimo, poravnajmo hrbtenico in roke sprostimo na kolenih. Zaprimo oči. Trikrat globoko vdihnimo skozi nos in izdihnimo skozi usta. Z vsakim izdihom spustimo skrbi, z vsakim vdihom povabimo svetlobo. Zdaj svojo pozornost nežno usmerimo v srce, v središče prsnega koša. Ne silimo vanj, le prisluhnimo. Morda čutimo toplino, morda hlad, morda nič. Vse je prav. Srce ve, kdaj se želi oglasiti.
Predstavljajmo si, da se v prsih prižge zelena lučka. Sij kot iskra, ki se prebuja. Z vsakim vdihom postaja močnejša, toplejša. Svetloba se širi v celoten prsni koš, nato v ramena, roke, glavo, trebuh. Obdani smo z mehko, živo energijo. V mislih ali na glas ponavljajmo: »Odpuščam. Odpiram se. Ljubim.« Naj vsak zlog zaniha v srcu, kot bi ga objela melodija, ki zdravi stare rane. Če pridejo solze, jih sprejmimo – to niso solze bolečine, temveč osvoboditve. Ko občutimo toplino v prsih, si predstavljajmo, da iz našega srca seva krog zelene svetlobe, ki se širi vse okoli nas – do ljudi, ki jih imamo radi, do sveta, narave. To ni energija, ki jo izgubljamo, temveč tok, ki se vrača, pomnožen in čist.
Za trenutek le dihamo. Srce utripa v ritmu miru. Čutimo, kako smo povezani z vsem zrakom, zemljo, s svetlobo. Smo del istega diha, iste ljubezni. Za zaključek vaje položimo dlan na srce in se tiho zahvalimo: »Hvala, ker si me spomnilo, kdo sem.«
To vajo lahko delamo vsak dan, zjutraj ali zvečer. Ne traja dolgo, a nas vsakič znova vrača k bistvu. Srce se odpre, ko si dovolimo čutiti. Ko se to zgodi, razumemo, da ljubezen nikoli ni odšla – le čakala je, da jo spet povabimo domov.