Okoli 50. leta se nekaj spremeni: ne pristajamo več na odnose, ki nas praznijo

Okoli 50. leta se pri mnogih zgodi notranji premik. Kar smo prej leta prenašali, požirali ali opravičevali, nas začne utrujati. Ne zmoremo poslušati praznih pogovorov, igrati lepih odnosov ali izgubljati energije za ljudi, ob katerih se počutimo izpraznjene. Z leti postane čas drugačen. Ne dojemamo ga več kot nekaj neskončnega. Vedno bolj se zavedamo, da življenje ni generalka. Da ne bomo večno čakali na pravi trenutek, prave ljudi ali dneve, ko bomo končno živeli po svoje. Začnemo postavljati prioritete.

Psihologi poudarjajo, da se v srednjih letih spremeni pogled na odnose. Ne iščemo količine, ampak kakovost. Manj nas zanimajo površinske vloge in bolj pristnost. Nimamo potrebe, da bi bili vsem všeč. Prav tako se spremeni toleranca do neumnosti. Hitreje prepoznamo manipulacijo, prazne obljube, tekmovanja ega in odnose, v katerih samo dajemo. Ker imamo več izkušenj, laže začutimo, kdo nas res spoštuje in kdo nas potrebuje, le ko kaj želi.

Marsikdo se zato začne umikati od hrupa. Ne, ker ne bi maral ljudi, ampak ker začne ceniti mir. Nekateri zmanjšajo krog prijateljev, drugi zamenjajo službo, tretji prvič postavijo mejo družinskim odnosom. Kar je bilo nekoč normalno, postane nevzdržno.

Sledi utrujenost od pretvarjanja. Dolga leta smo igrali vloge pridnega zaposlenega, ustrežljive partnerice, močnega človeka, ki vse zdrži. Okoli 50. leta telo in psiha začneta zahtevati resnico. Če smo predolgo živeli proti sebi, nas začne to izčrpavati. Zato to obdobje ni konec mladosti, ampak začetek bolj iskrenega življenja. Ne bojimo se več, da bi ostali sami. Veliko bolj nas začne skrbeti, da bi še naprej izgubljali čas tam, kjer nas ni zares.