Otroštvo vpliva na naše zapise! Vse, česar nismo izrazili s starši, pogosto doleti partnerja

Duhovni učitelji poudarjajo, da se dogodki, čustva in razmišljanje redno zapisujejo v naš celični spomin, a hkrati lahko vplivamo na informacije v njem. Naše celice odmirajo, nezdrave se čistijo, nastajajo nove, ob tem pa z novimi odnosi, mislimi in čustvi ustvarjamo nove vsebine in zapise. Enako je z možgani, saj vzpostavljene povezave začnejo odpadati, če jih ne uporabljamo, prepišejo jih novi vzorci. Ker se celice nenehno obnavljajo, imajo torej nove drugačen zapis in vibracijo, če se je vmes spremenila naša energija oz. zavest. Hkrati naše izkušnje s čustveno pomembnimi osebami iz ranega otroštva vplivajo na naše odraslo življenje. Pojasnjujejo, zakaj se odzivamo na določen način, oblikujejo naše doživljanje sebe, sveta in drugih, kar se najbolj izrazi v partnerskih in ljubezenskih odnosih, saj poskušamo v njih zaključiti svoj delno nedokončani zgodnji razvoj, pravijo.

Za rani nevrofiziološki, psihološki, sociološki in čustveni razvoj nujno potrebujemo določene pogoje, da se deli osebnosti lahko do konca razvijejo. Izpolnitev primarnih potreb – izkušnje varnosti, čustvene regulacije, navzočnosti, pomirjanja s stikom – je temelj za razvoj določenih delov možganov. Tisto, česar nam ni uspelo dobiti, nenehno iščemo pozneje v življenju. Kako bomo v življenju delovali, je torej odvisno od tega, ali imamo dobre izkušnje s starši in posledično socialno in psihološko odrastemo v človeka, ki ima dober občutek o sebi, zdravo samozavest, sočutje, stik s svojimi in potrebami drugih. V ljubezni nas vodita dva gona – potreba po ustvarjanju čustvene in seksualne zveze, hkrati pa na partnerja projiciramo in prenesemo problematiko svoje otroške rane. Nimamo pojma, da je to v nas, a v odnosu vse, česar nismo izrazili z očetom in mamo, pogosto doleti partnerja.