Panika nas ne bo rešila, v negotovih časih moramo okrepiti to

Ko svet pretresajo vojne, krize in negotove napovedi, nas hitro zajame občutek, da nimamo več nadzora. Novice se vrstijo, napetost raste, v zraku je strah. V takšnih trenutkih je najlažje zdrsniti v paniko. A prav tu se skriva past - če se ji prepustimo, začnemo svet gledati samo še skozi prizmo grožnje. Panika je močna energija. Ko nas zajame, začne usmerjati naše misli, odločitve in odzive. Hitro se lahko ujamemo v krog skrbi, v katerem vidimo predvsem najslabše scenarije. Tako nehote ustvarjamo svojo notranjo realnost, v kateri je vse videti še bolj temno, kot morda v resnici je. Zato je v takih obdobjih ključno, da se opremo na svoj notranji steber. To pomeni, da se zavestno ustavimo, zadihamo in se vprašamo: kaj je v tem trenutku zares v naših rokah? Veliko stvari ni. A nekaj jih vedno je. Naš odziv. Naš pogled na situacijo. Način, kako skrbimo zase in za ljudi okoli sebe.

Negotovost je del življenja, čeprav jo pogosto doživljamo kot grožnjo. Ko se svet zdi nepredvidljiv, si želimo jasnih odgovorov. Toda realnost je redko črno-bela. Pred nami je vedno polje različnih možnosti – tudi takih, ki jih v trenutku strahu sploh ne vidimo. Če ostanemo ujeti v paniki, si zapremo prostor za trezen razmislek. V takih časih si moramo zavestno graditi psihično stabilnost. Pomaga, da omejimo nenehno spremljanje slabih novic, da ohranjamo vsakodnevne rutine in da poskrbimo za telo – gibanje, spanec in pogovor z ljudmi, ki jim zaupamo. Ko umirimo telo, se um laže vrne v ravnovesje.

Ne moremo nadzorovati velikih svetovnih dogodkov, lahko pa svoj odziv nanje. FOTO: Fizkes/Getty Images

Ustvarimo mali mehurček miru

Pomembno je tudi, da ne pozabimo na občutek skupnosti. Ko se povezujemo, ko si pomagamo in delimo skrbi, se breme razdeli. V takšnih trenutkih ugotovimo, da nismo sami in da lahko skupaj prenesemo tudi težke čase. Pri tem si lahko pomagamo tudi z zelo preprostimi vajami. Ko nas začnejo preplavljati črni scenariji, se zavestno ustavimo in pozornost preusmerimo na sedanjost. Globoko vdihnimo, poglejmo okoli sebe in poimenujmo nekaj stvari, ki jih vidimo ali slišimo. S tem možgane spomnimo, da smo tukaj in zdaj in da nevarnost ni nujno tako neposredna, kot nam govori strah.

Pomaga tudi, da si ustvarimo mali mehurček miru. To je lahko sprehod brez telefona, čas z družino ali večer brez novic. Včasih moramo zavestno omejiti tudi ljudi, ki nas nenehno vlečejo v negativne razprave. Skrb zase v takih časih ni sebičnost, ampak nuja. Krize so vedno preizkus naše notranje trdnosti. Ne moremo nadzorovati velikih svetovnih dogodkov, a lahko nadzorujemo svoj odziv nanje. Če ostanemo zbrani, prizemljeni in povezani, panika ne bo tista sila, ki bo krojila našo realnost. Namesto nje lahko izberemo treznost, pogum in mirno glavo – tudi takrat, ko je svet okoli nas nemiren.