Pomladni rituali: vrnimo se k sebi, telesu, dihu, zemlji in spominu

Pomlad ne prebudi le narave. Prebudi tudi nas. Ko dnevi postanejo svetlejši, začutimo, da je čas za nov začetek. A preden gremo naprej, se za hip ustavimo. Najlažje se spomladi povežemo s sabo tako, da se vrnemo k telesu, dihu, zemlji in spominu. Ne potrebujemo velikih obredov. Dovolj je ritual, ki ga naredimo zavestno. Zjutraj ali ob sončnem zahodu odpremo okno, prižgemo svečo in predse postavimo kozarec vode, nekaj pomladnega zelenja ali cvet. To je naš mali prostor miru. Nato položimo roko na srce in nekajkrat globoko vdihnemo. Vprašamo se: Kaj želimo to pomlad spustiti? Kaj želimo povabiti v življenje? Ne hitimo z odgovorom. Pustimo, da pride iz telesa, ne iz glave.

Če se želimo povezati s predniki, lahko ob sveči izgovorimo njihova imena, če jih poznamo. Lahko se spomnimo babice, dedka, prababice, tistih, katerih kri, zgodbe in moč tečejo skozi nas. Rečemo lahko: »Hvala za življenje. Kar je vaše, vam vračam. Kar je moje, sprejemam z ljubeznijo.« Potem na list papirja napišemo breme, ki ga ne želimo več nositi. Strah, krivdo, staro zamero, občutek, da nismo dovolj. List raztrgamo in ga zakopljemo v zemljo ali vržemo med biološke odpadke. Tako simbolno vrnemo težo naravi. Na koncu si z vodo umijemo roke ali obraz kot znamenje novega začetka. Pomlad nas ne prosi, da postanemo nekdo drug. Nežno nas vabi, da se vrnemo k sebi.