Prihodnost se začne z zgodbo, ki jo govorimo sebi

Ko razmišljamo o prihodnosti, pogosto verjamemo, da načrtujemo samo z razumom. Postavimo si cilj, napišemo načrt in določimo naslednje korake. Toda na naše odločitve vpliva še nekaj drugega: predstava, ki jo imamo o sebi.

Če verjamemo, da smo sposobni nekaj doseči, bomo verjetneje poskusili, vztrajali ob prvem neuspehu in opazili priložnosti, ki nam lahko pomagajo. Če smo globoko prepričani, da nam nekaj ne pripada ali da nam nikoli ne uspe, lahko odnehamo, še preden zares začnemo. Naša pričakovanja zato niso nepomembna. Ne, ker bi samo z mislijo čudežno ustvarjali dogodke, ampak ker vplivajo na naše vedenje.

Predstavljajmo si, da želimo zamenjati službo. Če si govorimo, da za boljše delo nismo dovolj sposobni, bomo morda poslali manj prijav, se na razgovoru predstavili manj samozavestno ali sprejeli prvo ponudbo, ki pride. Če svojo sposobnost vidimo bolj realistično in si dovolimo možnost uspeha, se bomo verjetno vedli drugače. Podobno je pri odnosih, učenju, športu in številnih drugih ciljih.

Zato nam koristi, da svojo prihodnost najprej pogledamo brez omejitev, ki jih avtomatično postavlja strah. Vprašamo se: Kaj bi si želeli, če bi za trenutek odmislili prepričanje, da tega ne zmoremo? Nato preverimo, kaj se zgodi v nas. Če ob neki želji takoj zaslišimo notranji glas »to ni zate«, smo našli zanimivo točko za raziskovanje. Morda ni težava v cilju, ampak v predstavi, ki jo imamo o sebi. Pri tem se nam ni treba prepričevati, da je vse mogoče. Nekateri cilji imajo resnične omejitve, okoliščine pa niso vedno pod našim nadzorom. Veliko bolj koristno je ločiti resnične ovire od tistih, ki jih ustvarjamo sami.

Pomembno je, kako si oblikujemo cilje. FOTO: Tom Werner/Getty Images

Lahko si pomagamo tudi z vizualizacijo. Predstavljamo si, kako opravimo težaven pogovor, nastopimo pred ljudmi, zaključimo projekt ali naredimo naslednji korak proti cilju. Ta vaja ni nadomestilo za dejanje, lahko pa nam pomaga, da se z možnostjo uspeha seznanimo, še preden se pojavi dejanska situacija.

Pomembno je tudi, kako si oblikujemo cilje. Namesto velikega in oddaljenega »moramo postati uspešni« je učinkoviteje določiti konkreten naslednji korak. Pokličemo eno osebo. Oddamo eno prijavo. Začnemo prvi trening. Napišemo prvo stran. Vsako takšno dejanje našemu notranjemu svetu ponudi nov dokaz o tem, kdo smo. Tako se lahko predstava o sebi počasi spremeni. Ne ker si ves dan ponavljamo pozitivne stavke, ampak ker začnemo ustvarjati izkušnje, ki staremu prepričanju nasprotujejo.

Prihodnost ni zgolj nekaj, kar se nam zgodi. Del nje nastaja tudi iz vsakodnevnega odnosa, ki ga imamo do svojih možnosti. Ne moremo nadzorovati vsega, kar bo prišlo. A lahko vplivamo na to, s kakšno notranjo zgodbo stopamo naprej. In včasih prav sprememba te zgodbe odpre pot, ki je prej nismo opazili.