To so skrivnosti zavesti, ki spreminjajo svet, razkriva jih ta znani guru

Sodobni duhovni učitelji povezujejo znanost, starodavno modrost in osebno izkušnjo. Med njimi je Gregg Braden, ki trdi, da lahko s spremembo notranjega sveta preoblikujemo zunanjo resničnost. Njegova pot se je začela v svetu znanosti in tehnologije – delal je kot inženir in računalniški strokovnjak v času velikih tehnoloških premikov. A stik z napredkom ga je pripeljal do vprašanj, na katera tehnologija ni znala odgovoriti: Zakaj obstajamo? Kako deluje zavest? Ali je mogoče, da smo kot ljudje povezani globlje, kot si upamo priznati? Na stičišču znanstvene logike in duhovne radovednosti Braden odkriva zanimiva spoznanja, med drugim, da svet ni tak, kot se zdi. Svet okoli nas ni trdna, nespremenljiva realnost. Je odziven, živ in nanj lahko vplivamo, kajti v njem nismo le opazovalci, ampak soustvarjalci. Govori o polju, nevidni mreži, ki povezuje vse – ljudi, naravo, vesolje. V njem naj bi bile shranjene informacije, čustva, namere. In sprašuje se, ali lahko s svojimi mislimi in občutki vplivamo nanj.

Povezuje znanost in duhovna spoznanja. FOTO: Facebook

Ko govorimo o zavesti, pogosto pomislimo na možgane. A Braden nas obrne v drugo smer – k srcu, ki je po njegovem učenju center zaznavanja, občutkov in inteligence. Govori o koherenci srca, stanju, ko so naše misli, čustva in telo usklajeni, kar občutimo kot notranji mir, jasnost, trenutek, ko vemo, da smo na pravi poti. Prav v tem stanju naj bi bili najmočnejši in takrat naj bi naše namere dobile največjo moč. Takrat naj bi vplivali na svet okoli sebe. Ni več dovolj, da nekaj mislimo. To moramo tudi čutiti. Ena bolj udarnih idej, ki jih Braden ponuja, je, da vesolje ne razume besed, ampak občutke. Lahko ponavljamo želje, cilje, afirmacije, a če jih ne podpiramo z občutkom, ne dosežemo ničesar. V polje lahko pošiljamo strah, dvom, jezo ali ljubezen, hvaležnost, zaupanje, zato pazimo na to, kaj izbiramo.

Naša čustva niso naključna

Braden se pogosto vrača k starodavnim civilizacijam, da bi pokazal, da so razumele nekaj, kar smo izgubili. Stari Egipčani, Maji, tibetanski menihi naj bi poznali povezavo med zavestjo in realnostjo, notranjim stanjem in zunanjim svetom. Mi prisegamo na tehnologijo, oni so na zavest. Eden najbolj provokativnih delov njegovega učenja se dotika kriz. Naravne nesreče, družbeni pretresi, osebne stiske so po njegovem mnenju klic k spremembi. Mi krizo doživljamo kot konec, on jo vidi kot prehod, ko stari vzorci razpadejo in se odpre prostor za nekaj novega, čeprav je to pogosto boleče.

Svetuje, naj začnemo duhovni razvoj pri preprostih stvareh: z zavedanjem svojih misli, opazovanjem čustev, iskrenostjo do sebe. Ko občutimo strah, ga ne potlačimo. Hvaležnost poglobimo. Gradimo notranjo koherenco. Prav tu se skriva naša moč. Pomembnejši smo namreč, kot mislimo. Naše misli niso nepomembne. Naša čustva niso naključna. Svet ni ločen od nas. Toda če smo soustvarjalci sveta, ne moremo več bežati od odgovornosti. Zato je vprašanje, kaj bomo naredili z močjo, ki jo imamo.