Soočimo se s svojo temo

Ko se v nas oglasijo nemir, zavist, strah ali jeza, bi najraje pogledali stran. A prav v temnih kotih, kjer nočemo biti, živi naša tema. Dokler bežimo, nas lovi. Ko se ustavimo, se začne preobrazba.

Priznajmo si, da imamo sence. Ne, ker bi bili slabi, ampak ker smo človeški. Tema ni sovražnik, temveč sporočilo. Včasih se v nas oglaša utrujeni otrok, ki ga ni nihče slišal. Drugič zadušena moč, ki se je naučila biti tiho, da bi bili sprejeti. Včasih rana, ki se pretvarja, da je oklep.

Ko začutimo, da nas preplavljajo čustva, se vprašamo, kje v telesu to čutimo. Je to stisk v prsih, teža v trebuhu, napet vrat? Z vsakim izdihom si dovolimo odložiti boj. Z vsakim vdihom si rečemo: »Lahko sem s tem. Ne bom pobegnil.«

Potem damo senci ime. Ne rečemo »jaz sem tak«, ampak »v meni se je oglasil strah« ali »v meni se je dvignila jeza«. Ko ločimo sebe od občutka, se odpre prostor. Tema ni več pošast, ampak delček nas, ki potrebuje pozornost.

Včasih bomo še padli nazaj v stare vzorce. A to ni poraz. Vsakič, ko se vrnemo k sebi, pretrgamo verigo. Ko si odpustimo, osvobodimo del energije, ki je bila ujeta v sram. Ko se soočimo s svojo temo, ne postanemo popolni, postanemo celoviti.