Stari prijatelji – učitelji ali mučitelji?

Ko se v naše življenje vrnejo stari prijatelji, to ni naključje. Takšna srečanja nas učijo največ o nas samih. Spomnijo nas, kdo smo bili in kdo smo danes. Ob njih začutimo, ali smo zrasli ali stojimo na istem mestu. Če nas ob njih preplavijo nemir, stara bolečina ali neizrečene besede, je to znak, da lekcija ni bila dokončana. Da smo neko poglavje zaprli na silo, ne z razumevanjem. Kako prepoznamo, ali gre za dušni dogovor? Čutimo globino. Povezanost, ki presega čas in razdaljo. Pogovori tečejo, kot da vmes ni bilo let tišine. Hkrati se odpirajo teme, ki bolijo. Takrat vemo, da nas življenje vabi k razrešitvi. Morda se moramo opravičiti, odpustiti, postaviti mejo, ki je nekoč nismo znali.

Nekateri so naši učitelji. Pridejo, da nas spomnijo na našo vrednost, nas spodbudijo k pogumu ali nas soočijo z resnico, pred katero bežimo. Ob njih rastemo, tudi če ni vedno prijetno. Po srečanju z njimi smo modrejši, bolj zavestni. Drugi so lahko naši mučitelji. Z njimi se vrtimo v istih vzorcih. Pokažejo se kot drama, ljubosumje, občutek manjvrednosti. Če ob njih izgubljamo mir in sebe, je to jasen znak. Lekcija ni v tem, da ostanemo, temveč da odidemo. Ko se nekdo vrne, se vprašamo: ali ob njem rastemo ali ugašamo? Naša duša ve. Le prisluhniti si moramo.