Ste radovedni ali zadovoljni v rutini? To sta dva sveta, ki se pogosto krivično ocenjujeta

Morda težko razumemo ljudi, ki jih navidezno ne zanima nič. Hodijo v službo, na morje, gledajo televizijo, urejajo vsakdan in se ne sprašujejo veliko. Ne o svetu, ne o sebi, ne o smislu. Nam je to nepojmljivo. Kako lahko človek ne brska, ne bere, ne dvomi, ne odpira tem, ne povezuje stvari? Kaj ima potem v glavi? Samo kosilo, čakanje na petek, gnečo na cesti in zažgan toast? A vsi ljudje ne živimo v isti notranji pokrajini, pravijo psihologi. Nekateri imamo močan notranji motor. Ves čas nas nekaj zanima. Ena misel odpre drugo. Pogovor nas poživi. Knjiga nas prestavi drugam. Svet doživljamo skozi pomene, ozadje, povezave in nenehno raziskovanje.

Pri razlikah med skupinama ljudi v resnici ne gre za delitev na intelektualce in tiste, ki to niso. Ne govorimo o diplomah, nazivih, debelih knjigah ali sposobnosti citiranja filozofov. Govorimo o mentalni prožnosti, radovednosti. O tem, da nas svet premakne, da nas vprašanja ne utrudijo, ampak poživijo. Da ne želimo samo preživeti dneva, ampak ga tudi razumeti. Drugi živijo bolj konkretno. V dnevu, opravilih, rutini, odnosih, občutku varnosti. Mir jim ne pomeni praznine, ampak urejenost. Ponavljanje ne pomeni zapora, ampak stabilnost. Kjer nekateri vidijo pasivno eksistenco, drugi normalen, miren in dovolj dober vsakdan.

In tu se rodi nevarna napaka. Če smo intelektualno lačni, lahko človeka, ki te lakote nima, prehitro označimo za praznega. Celo za manjvrednega, kar je krivično. Če ne znamo govoriti o politiki, filozofiji ali umetnosti, če nas ne zanimajo teorije, zgodovina, psihologija ali dolgi pogovori, to ne pomeni, da nimamo človeške vrednosti. Lahko smo zvesti, topli, delavni, skrbni, mirni, nežni. Seveda je razkorak velik. Tisti, ki živijo bolj rutinsko, lahko radovedne in miselno nemirne ljudi vidijo kot naporne, preveč analitične, zakomplicirane, saj nikoli ne znajo samo sedeti, jesti, gledati televizije in biti zadovoljni. Tisti bolj miselno živi lahko prve doživljajo kot ugasnjene, nezanimive, odsotne.

Ljudem, ki več razmišljajo, se zdijo miselno manj prožni ljudje dolgočasni. FOTO: Betsie Van Der Meer/Getty Images

Del razlike je tudi biološki. Možgani se razlikujejo v tem, koliko novosti, dražljajev in globine potrebujemo. Nekateri ob novih idejah začutimo skoraj nagrado. Raziskovanje nas zbudi. Drugi več notranjega miru najdejo v predvidljivosti, znanem ritmu in manjši količini vprašanj. Kar je za ene poživitev, je za druge napor. Nismo vsi ustvarjeni za nenehno notranje vrtanje. In nismo vsi, ki veliko razmišljamo, tudi boljši ljudje. To si moramo ponoviti večkrat, saj je intelektualna vzvišenost tiha past. Najprej se začne z občutkom, da nekoga ne razumemo. Potem, da nas dolgočasi. Na koncu lahko zdrsnemo v prezir. In prezir človeka vedno naredi manjšega – tudi tistega, ki prezira. Nismo vsi sogovorniki za globoke pogovore. Nismo vsi mentalni sopotniki. Nekateri živijo drugače. Bolj tiho, praktično, manj radovedno, a ne nujno manj vredno. Ni nam treba uživati v praznih pogovorih. A prav je, da se spomnimo, da človek ni vreden samo toliko, kolikor zna misliti in to pokazati.