Svet, ki smo ga poznali, razpada pred našimi očmi, umirimo se

Vsak mesec nova vojna. Vsak teden nov zakon, ki nam jemlje občutek tal pod nogami. Svet, ki smo ga poznali, razpada pred našimi očmi - in mi stojimo sredi njega z občutkom, da imamo zvezane roke. Kaj lahko sploh storimo? Najprej si priznamo: strah je resničen. Ne gre za šibkost. Gre za odziv telesa, ki čuti nestabilnost. Naš živčni sistem ni ustvarjen za nenehno izpostavljenost katastrofam. Ko vsak dan drsimo po zaslonih in vpijamo slike razkroja, se v nas kopiči občutek nemoči. In nemoč je težka. Duši in nas otopi. Psihologi opozarjajo, da dolgotrajna izpostavljenost kriznim novicam sproža stanje stalne pripravljenosti. Telo izloča stresne hormone, kot da smo v nevarnosti, čeprav sedimo doma na kavču. Sčasoma se utrudimo. Postanemo cinični. Otopeli. Temu pravijo tudi naučena nemoč – občutek, da nič, kar storimo, ne šteje. A to ni objektivna resnica. To je obrambni mehanizem preobremenjenega sistema. Prav tu se začne naš prvi korak. Ko ne moremo spremeniti sveta, lahko spremenimo način, kako smo v njem. To ni beg. To je notranja suverenost.

Mi ne odločamo o geopolitičnih sporih. Ne sprejemamo zakonov. Ne ustavljamo orkanov. Lahko pa odločamo, kako globoko bomo dovolili kaosu, da vstopi v naš notranji prostor. Lahko se zavestno ustavimo. Zadihamo. Ugasnemo zaslon. Gremo v gozd. Položimo roko na prsi in začutimo srce. Ta drobni trenutek prisotnosti ni nepomemben. Je upor proti razpadu. Ko se zdi, da nimamo moči, jo pogosto iščemo na napačnem mestu. Iščemo jo v nadzoru. A nadzora ni. Obstaja pa vpliv. Vpliv na to, kako govorimo z bližnjimi. Kako vzgajamo otroke. Kako poslušamo drug drugega. Kako skrbimo za svoje telo. Kako ravnamo z naravo v svoji ulici, na svojem vrtu, na svojem balkonu.

Svet se morda maje, toda mi smo še vedno skupnost. In skupnost je psihološki ščit. Raziskave kažejo, da občutek povezanosti neposredno zmanjšuje doživljanje ogroženosti. Ko se povežemo, ko si priznamo, da nas je strah, se nekaj zmehča. Strah izgubi ostrino. Ko si dovolimo ranljivost, se rodi solidarnost. In solidarnost vrača občutek varnosti. Živimo v času prehoda. Vsak razpad nosi seme preobrazbe. Narava nas to uči vsako jesen. Listje odpade, drevo stoji golo. Na prvi pogled mrtvo. A pod skorjo se že pripravlja novo življenje. Morda smo tudi mi v takšni zimi. Morda še ne vidimo pomladi, a to ne pomeni, da je ni. Ko imamo občutek zvezanih rok, se vprašamo: kaj je danes korak, ki ga lahko naredimo? Morda omejimo novice na enkrat dnevno. Pokličemo prijatelja. Posadimo drevo. Poiščemo strokovno pomoč. Se pridružimo pobudi, ki nam je blizu. Mali koraki niso majhni. So sidra, ki nas držijo pokonci. Smisel ne pade z neba. Ustvarjamo ga s pogumom, da ostanemo čuteči v trdem svetu. Svet se spreminja. Hitro. Včasih boleče. A dokler znamo dihati skupaj, misliti skupaj in čutiti skupaj, nismo brez moči. Morda nimamo vpliva na vse. Imamo pa vpliv na to, kakšni ljudje bomo v času razpada. In prav tam se začne varnost, ki nam je ne more nihče vzeti.