Tako se vrnemo na pravo pot in izberemo sebe

Včasih skrenemo s poti skoraj neopazno. Malo utišamo svoje želje, preslišimo notranji glas, živimo, kot od nas pričakujejo drugi. Potem nekega dne obstanemo z neprijetnim občutkom: sicer živimo, a življenja ne čutimo več zares kot svojega. Smo nekje vmes. Utrujeni. Oddaljeni od sebe. In pojavi se vprašanje, kako se vrnemo na pravo pot. Prvi korak je neprijeten, a nujen. Priznati si moramo, da smo se izgubili. Da ne živimo več v skladu s sabo. Da smo predolgo izbirali mir navzven, medtem ko je v nas rasel nemir. To je trenutek streznitve in pogosto začetek preobrata. Dokler si ne priznamo, da smo se od sebe oddaljili, se k sebi ne moremo vrniti. Da izberemo sebe, ne pomeni sebičnosti, hladnosti ali bega pred drugimi, le da se ne zapustimo več, svojih občutkov ne potiskamo na rob, ne živimo samo še po dolžnostih, strahovih in pričakovanjih. Da si dovolimo vprašati, kaj nas zares boli, kaj nas duši in česa si v resnici želimo.

Pogosto smo se od svoje poti oddaljili, ker smo predolgo ugajali. Ker smo opravljali vloge, ki so nas izčrpavale, a smo jih imeli za nujne. Vrnitev na pravo pot se začne z enim iskrenim ne. Z odločitvijo, da ne bomo več zanikali svoje utrujenosti. Da bomo poslušali, ob kom se krčimo in ob kom zadihamo. Da bomo opazili, kaj nas prazni in kaj polni. Pogosto tako prvič po dolgem času začutimo mir. Seveda ta pot ni lahka. Ko začnemo izbirati sebe, lahko razočaramo ljudi, ki so bili navajeni, da smo vedno na voljo. Zamajejo se odnosi, ki so temeljili na našem prilagajanju. A to je dokaz, da se nekaj premika. Vračanje k sebi redko pride brez cene. Toda še dražja je cena, ki jo plačujemo, če ostanemo odrezani od tega, kdo v resnici smo. Izbrati sebe pomeni postaviti mejo. Drugič pomeni oditi. Tretjič ostati, a drugače. Pomeni, da se nehamo izdajati, da ohranimo navidezni mir. Da začnemo živeti bolj po svoji notranji resnici in manj po strahu pred odzivom okolice.

Pomembno je, da od sebe ne zahtevamo popolne preobrazbe čez noč. K sebi se ne vrnemo z enim samim pogumnim dejanjem, ampak z vrsto odločitev, ki jih sprejmemo znova in znova. Ko si vzamemo čas. Ko se ne preslišimo. Ko ne rečemo več 'saj bo', če vemo, da ne bo. Ko ne čakamo več, da nas življenje zlomi do konca, ampak ukrepamo ob prvih znakih. Morda je najlepši del tega prav to: prava pot ni nujno nekje daleč. Ni skrita v popolnem življenju, brezhibnih odgovorih ali velikih razsvetljenjih. Pogosto je bliže, kot si mislimo. Čaka v tistem glasu, ki ga že dolgo poslušamo le napol. V občutku, da nekaj ni prav. V želji, ki se vedno znova vrača. Ko se vrnemo na svojo pot, se ne zgodi čudež, da postane vse lahko. Zgodi se nekaj drugega: življenje spet začutimo kot svoje. In to je v svetu, v katerem se tolikokrat izgubimo v hrupu, pričakovanjih in tujih zahtevah, skoraj revolucionarno. Najprej se moramo nehati iskati zunaj sebe. Potem pa zbrati pogum in se vrniti tja, kjer nas že ves čas čaka najpomembnejši človek našega življenja – mi sami.