Tega z višjo zavestjo ne počnemo

Če smo si res zvišali zavest, se to ne vidi le po meditaciji ali mirnem nasmehu. Vidi se v tem, kako ravnamo, ko nas življenje preizkuša. Takrat se pokaže, kdo smo. Ne ponižujemo drugih, da bi se sami počutili večji. Ne potrebujemo občudovanja za vsako dobro dejanje in ne razkazujemo svoje duhovnosti kot dokaz, da smo boljši. Zavedamo se, da prava notranja moč ne kriči, ampak samo je.

Svojih prepričanj ne vsiljujemo nikomur. Ne pričakujemo, da bodo drugi živeli, čutili, molili, meditirali ali razmišljali enako kot mi. Razumemo, da ima vsak svojo pot, svoje rane in čas prebujanja. Tudi če kdaj vidimo globlje, tega ne uporabljamo kot orožje. Ne bežimo pred odgovornostjo. Višja zavest ne pomeni, da se dvignemo nad vsakdanje težave in se delamo, da nas nič ne zadeva. Pomeni, da znamo pogledati vase. Ne krivimo vedno vesolja, karme ali slabe energije, ko moramo priznati svojo napako. Če koga ranimo, se znamo ustaviti, opravičiti in popraviti, kar se da.

Vemo, da je zavest pot

Ne hranimo se z dramo. Ne širimo govoric, ne uživamo v tuji bolečini in ne iščemo pozornosti skozi kaos. Kadar lahko prinesemo mir, ga prinesemo. Kadar moramo postaviti mejo, jo postavimo jasno, a brez sovraštva. Predvsem pa se ne razglašamo za boljše od drugih. Vemo, da je zavest pot. Danes morda razumemo več kot včeraj, jutri se bomo morali znova učiti.