To je smisel meditacije

Na eni strani nas zunanji svet vleče kot magnet. Vabi nas na tisoč koncev, obljublja nove začetke, želje, nove 'moram', medtem ko lovimo sapo med eno in drugo dejavnostjo. Največkrat niti ne opazimo, da smo v sebi ves čas v dialogu. Nenehno kaj komentiramo, ocenjujemo, premlevamo. Notranji dvogovor se vrti kot radio, ki ga nihče ne ugasne. Na drugi strani je meditacija. Ko zapremo oči, se avtomatsko povežemo s sabo. Kot da se zvok sveta naenkrat utiša, laže slišimo, kar smo prej preslišali: sebe. Ne tistega 'jaz, ki mora', ampak tihi del, ki ve.

Zunanji svet nam hitro ukrade pozornost. En klik, eno sporočilo, en 'samo še to' – in smo spet zunaj sebe. Naše želje se množijo. Nenehno hočemo več, hitreje, bolje. A ko se umirimo, zavestno zapremo oči in gremo vase, se zgodi nekaj skoraj ganljivega: najdemo notranji mir. Ta mir ni pobeg. Je opora. Temelj, na katerem stojimo, ko odpremo oči in se vrnemo v vsakdan. Meditacija je trening. Večkrat vadimo, večkrat se povežemo s svojim notranjim svetom. In ta nam začne graditi dobre temelje. Ne samo za duhovnost, ampak vsakdanje stvari: delo, odnose, odločitve, osredotočenost. Ko smo v sebi zbrani, naredimo stvari hitreje in laže. Ne, ker bi se svet čudežno spremenil, ampak ker se ne razdajamo več na tisoč koncev. Morda je ravno to največja skrivnost: ko se naučimo biti doma v sebi, nas nič več ne more tako zlahka odnesti. Mi smo mir, ki nas podpira. Mi smo tišina, iz katere nastane jasnost.