
Galerija

V šamanskih tradicijah velja, da se je dobro pokloniti prednikom, se jim zahvaliti in priznati njihovo mesto, šele nato jih prositi za vodstvo, zaščito ali pomoč. Pri postavljanju oltarja ni strogega pravila. Ustvarimo ga iskreno in tako, da odraža našo krvno linijo, družinsko zgodovino in spoštovanje. Lahko je preprost ali bogatejši, stalen ali začasen. Če nimamo prostora, ga lahko uredimo tudi v manjši škatli, ki jo odpremo ob obredu.
Oltar postavimo v miren kotiček, kjer ga ne bomo ves čas premikali. Poslušajmo intuicijo. Površino prekrijemo z belo tkanino, saj bela barva simbolizira čistost, zaščito in svetlobo ter pomaga pritegniti duše prednikov. Uporabimo bele sveče, ki jih prižgemo z jasnim namenom. Na oltar postavimo fotografije prednikov, a naj bodo na njih samo pokojni. Ne uporabljajmo takih, na katerih smo poleg njih mi ali kdor koli živ. Tako ohranimo jasen energijski prostor, namenjen izključno tistim, ki so že odšli.
Prednikom lahko ponudimo daritve. To je lahko kozarec vode, njihova najljubša pijača, cvetje, semena, sveža zelišča, cigara, kos kruha ali kaj, kar jih simbolično povezuje z njimi. Daritev naj bo osebna in premišljena, ne nujno draga ali velika. Na oltarju prižigamo kadila, sveti les ali zelišča. Ob tem prosimo prednike, naj varujejo naš dom, energijo in prostor. Lahko se jim zahvalimo za moč rodu, izkušnje, ki so jih prenesli naprej, vse, kar se je z njimi naučila naša družinska linija. Ko človek umre, šamanske tradicije svetujejo, naj počakamo vsaj leto dni, preden ga začnemo prositi za pomoč. Prvo leto naj bi bilo namenjeno njegovemu prehodu, miru in prilagajanju na drugo raven bivanja.