To se zgodi, če kot otroci nismo dobili varnosti in topline

Ko se nam v odnosih vedno znova zgodi enak prepir, zamera, enaka tišina, si radi mislimo: »Spet isti ljudje, spet ista zgodba.« A morda ni kriv svet. Morda ponavljamo prizor, ki smo ga napisali že kot otroci - in ga danes vrtimo kot na avtopilotu. Po duhovni teoriji, ki jo je utemeljil James Redfield v knjigi Celestinska prerokba, temu pravijo drama nadzora: nezavedne strategije, s katerimi si poskušamo zagotoviti pozornost in moč. Najbolj zanimivo pri tem je, da nadzora pogosto sploh ne prepoznamo. Ne slišimo notranjega 'jaz bom imel zadnjo besedo', samo občutimo nemir – in že začnemo vleči energijo k sebi. Po tej razlagi smo se tega naučili doma, v družinski dinamiki. Ko smo bili otroci, smo potrebovali varnost, toplino, občutek, da smo videni. Če tega ni bilo dovolj, smo izumili način, kako si to priborimo. In ta je z leti postal naša normalnost.

Redfieldova shema govori o štirih tipičnih vlogah, ki jih lahko prepoznamo tudi v vsakdanjih kuhinjah, pisarnah in partnerstvih. Zastraševalec zavzame prostor z grožnjo, pritiskom, glasom, ki nas stisne v kot. Če se ga bojimo, mu avtomatično posvetimo vso pozornost – in to je njegovo gorivo. Zasliševalec ne kriči nujno. On sprašuje, brska, išče napako. Mi pa postanemo previdni, zategnjeni, 'da ne bo spet kaj narobe'. Zadržani (odmaknjeni) ljudje ustvarijo skrivnostno tišino. Umaknejo se, ničesar ne povedo, mi pa se začnemo truditi, ugibati, 'reševati odnos' – in spet energija teče k njim. Ubogi jaz nadzor doseže z občutkom krivde: z namigi, da mu nismo dovolj pomagali, dovolj ljubili, mu dovolj dali. Najbolj boleče je, da se pogosto zgražamo nad drugimi, pri njih zlahka opazimo, kdaj so ujeti z dramo nadzora, pri sebi pa vidimo le upravičeno reakcijo na zunanje dogodke. Zato je prvi korak, da prepoznamo svoje vedenje, preprost in hkrati brutalen: ujeti se moramo pri dejanju. Opaziti, kdaj drugega zasujemo z vprašanji, kdaj udarimo z besedo ali s tišino. In nato pogledati nazaj: kje smo se tega naučili. Kdo nam je doma jemal energijo – in kako smo jo mi vračali?

Ubogi jaz nadzor doseže z občutkom krivde. FOTO: Deagreez/Getty Images

Ko enkrat razumemo izvor, drama začne razpadati. Ne, ker bi čez noč postali svetniki, ampak ker se film končno lahko zavrti naprej. In tu se skriva še en preobrat: po tej ideji nismo samo produkt staršev, ampak tudi odgovor nanje – sinteza dveh svetov, ki ju nosimo v sebi. Če si želimo v praksi vsaj malo miru, se za trenutek ustavimo, pogledamo okoli sebe in vdihnemo občutek širine – barve, svetlobo, prostor. Nato se vprašamo: nas vodi strah ali povezanost? Ko izberemo drugo, se potreba po nadzoru vsaj za odtenek zmehča. Namesto da bi iskali pozornost, lahko prvič poskusimo reči na glas: »Strah me je!« ali »Potrebujem pogovor«. Iskrenost je nasprotje drame. Ni vedno lahko ostati iskren, a vsakič ko nam uspe, ne dobimo le miru – dobimo sebe. In potem ostane ključno vprašanje, ki si ga moramo upati postaviti: bomo še naprej igrali staro dramo ali si bomo končno dovolili novo zgodbo?