Travma ne izgine, ko se dogodek konča: tako se postopoma vrača občutek varnosti

Večina naših dni mine brez velikih pretresov. Nato se lahko zgodi travmatičen dogodek, ki v nekaj trenutkih spremeni način, kako doživljamo sebe in svet. Nesreča, nenadna izguba, operacija, nasilje, nepričakovana novica, nezgoda ali druga zelo stresna izkušnja lahko za seboj pustijo občutek, da svet ni več tako varen, kot je bil prej.

Med močnim stresom naše telo in možgani ne delujejo enako kot v običajnih okoliščinah. Naša pozornost se zoži, telo se pripravi na nevarnost, dogodke si lahko zapomnimo na zelo intenziven način. Tudi ko nevarnosti ni več, se lahko naš notranji alarm še dolgo vede, kot da bi se lahko ogrožajoča situacija vsak trenutek ponovila. Zato se nam včasih zgodi, da se na nekaj odzovemo močneje, kot bi pričakovali, tudi ko je nevarnost že zdavnaj minila. Zvok, vonj, kraj, določena beseda ali izraz na obrazu drugega človeka lahko sprožijo napetost v nas, čeprav zavestno ne razumemo, zakaj.

Pri tem nam ni treba vedno iskati razlage, saj z njo ne bomo prišli prav daleč in svojega odziva ne bomo mogli pojasniti z logiko. Že sam odziv nam sam sporoča, da nekaj doživljamo kot nevarno. Zato je pomembno predvsem, da ne silimo v situacije, na katere še nismo pripravljeni. Pogosto namreč mislimo, da bomo strah premagali tako, da ga preprosto ignoriramo ali se prisilimo, da smo močni. Toda včasih s tem dosežemo nasprotno in naš notranji alarm postane še glasnejši.

Ne silimo v situacije, na katere še nismo pripravljeni. FOTO: Halfpoint Images/Getty Images

Veliko bolj smiselno je zato postopno obnavljati občutek varnosti. Začnemo lahko z zelo preprostimi stvarmi: opazimo okolico, začutimo tla pod nogami, umirimo dihanje in se spomnimo, kje smo ter kaj se resnično dogaja v tem trenutku. S tem svojemu telesu počasi sporočamo, da pretekli dogodek ni nujno enak sedanjosti. Pomaga tudi, če prepoznamo svoje sprožilce. Morda se napetost pojavi ob določeni vrsti konflikta, v avtomobilu, v bolnišnici ali takrat, ko nekdo nenadoma povzdigne glas. Če vemo, kaj jih sproži, se lahko na situacijo bolje pripravimo.

Pri težjih travmatičnih izkušnjah ni treba, da vse raziskujemo sami. Pravzaprav je lahko preveč intenzivno vračanje v boleče dogodke brez ustrezne podpore zelo obremenjujoče. Takrat je smiselna pomoč strokovnjaka, ki zna ustvariti varen okvir za predelovanje izkušnje. Naš cilj ni izbrisati spomina. Nekaterih dogodkov ne moremo pozabiti in morda jih niti ne želimo. A lahko postopoma zmanjšamo njihovo moč nad sedanjostjo. Ko se občutek varnosti vrača, lahko opazimo nekaj pomembnega: spomin ostaja, vendar ga ne spremlja več enaka stopnja alarma. Dogodek postane del naše zgodbe, ne pa več stalno opozorilo, da se bo preteklost vsak trenutek ponovila.