Ujeti smo v preteklost: ne gledamo z očmi, ampak s spomini

Kolikokrat smo verjeli, da vidimo svet takšen, kot je v resnici? A naš um ima svojo igro. Ne živi v sedanjosti, temveč se nenehno vrača v preteklost. Ko prvič stopimo v neznan kraj, nas preplavi občutek svežine. Vse je novo, živo, skoraj čarobno. A že ob naslednjem obisku nekaj izgine. Zakaj? Ker naš um misli, da kraj že pozna. Namesto da bi ga znova doživeli, se opre na spomin. Ne gledamo več z očmi, ampak s preteklostjo.

Enako počnemo z ljudmi. Mislimo, da poznamo svoje bližnje. Partnerja, prijatelje, družino. Pa jih res? Vsakič, ko jih srečamo, so že drugačni. Tudi mi smo. A naš um tega ne dohaja. Vztraja pri stari podobi, pri zgodbi, ki si jo je ustvaril.

In prav tu se skriva past. Ne vidimo več človeka pred sabo. Vidimo spomin nanj. Vidimo, kar smo nekoč doživeli, ne pa tega, kar je zdaj. S tem drugim ne pustimo, da se spremenijo. Ujamemo jih v okvir, ki smo jim ga postavili. Kot opozarja šaman don Jose Ruiz, ne gledamo resničnosti, ampak lastne projekcije. Zato je morda čas, da se ustavimo. Da pogledamo stvari in ljudi znova kot prvič in brez preteklosti.