V kaj so verjeli staroverci

Ko govorimo o slovenskih starovercih oziroma naravovercih, ne govorimo le o stari veri, ampak o posebnem načinu življenja, ki je bil tesno povezan z naravo. Po zapisih Pavla Medveščka, ki je v Posočju zbral pričevanja zadnjih starovercev, so verjeli, da svet ni mrtev, ampak prežet s silami, ki jih je treba spoštovati, ne izzivati. Narava zanje ni bila kulisa, temveč živa moč, s katero je človek moral živeti v ravnovesju. Pomemben del njihovega verovanja je bila Nikrmana, prasila oziroma pramater, ki naj bi urejala življenje na zemlji. Verjeli so tudi v svete prostore v naravi, v posebno moč dreves, kamnov, voda in krajine ter v to, da ima vsak poseg v naravni red svojo posledico. Staroverstvo ni bilo le čaščenje božanstev, ampak predvsem spoštovanje kozmičnega reda, prednikov in zemlje, ki človeka hrani.

Prav zato so staroverci naravo čutili skoraj kot svetišče. In morda je prav v tem njihovo najmočnejše sporočilo še danes: da človek ne more živeti proti naravi, ne da bi pri tem nekaj izgubil tudi v sebi.