Vaje, s katerimi zbudimo intuicijo

Intuicija je tisti tihi vem, s katerim smo rojeni. Pride iz našega višjega jaza, iz duše, in skoraj vedno dela v našo korist - tudi ko nam gre na živce, ker se zaleti v naš ego, v razumsko razlaganje, v nenehno potrebo po dokazih. In ko nam šepne nekaj, česar si ne želimo slišati, jo najlaže odpišemo kot naključje ali domišljijo. Zato si najprej priznajmo, da je intuicija tukaj. Potem jo treniramo, ker je kot mišica – če je ne uporabljamo, oslabi. Če jo vsak dan nežno spodbujamo, začne rasti.

Vzamemo katero koli karto: tarot, orakelj, igralne karte, lahko celo vizitko. Premešamo, izvlečemo eno in jo držimo tako, da ne vidimo sprednje strani. Za trenutek jo samo občutimo. Jo primemo. Zapremo oči. Na list napišemo vse, kar nam pride na misel: besede, slike, del pesmi, barve, občutke. Brez popravljanja. Ko začutimo, da je dovolj, karto obrnemo. Ne iščemo popolnega zadetka. Včasih se ujemanje pokaže kot metafora, ne kot dobesedna slika.

Drugič se dogovorimo z nekom in si izmenjamo kup slik. Spet gledamo samo zadnjo stran. Zapisujemo vtise, besede, občutke, drobne prebliske. Nato si postavimo namero: ugotovimo, ali so na sliki ljudje, kateri predmeti, kakšna zgradba, celo kje je nastala (mesto, država). Potem sliko obrnemo. Ni pomembno zadeti, ampak da se učimo poslušati občutek. Vsakič ko zazvoni obvestilo (SMS, e-pošta, sporočilo), se ustavimo. Vdihnemo. Za sekundo zapremo oči in si dovolimo vedeti, od koga je. Morda zaslišimo pesem, dobimo besedo, vidimo obraz, začutimo čustvo. Potem preverimo.

Z intuicijo je tako kot pri mišicah: nekdo napreduje hitro, nekdo počasi. A če vztrajamo, jo končno slišimo.