Z drevesi se lahko pogovarjamo: dragoceno je, da se k istemu drevesu vrnemo večkrat

V svetu, v katerem ves čas hitimo, se sliši nenavadno: kaj če bi se ustavili pred drevesom in mu namenili nekaj pozornosti? Ne kot okrasu, ampak kot živemu bitju, s katerim lahko vzpostavimo stik. Avtorica Holly Worton, ki piše o povezovanju z naravo in drevesnimi duhovi, pravi, da se lahko z drevesi pogovarjamo vsi, če si za to vzamemo čas, mir in smo dovolj odprti. Ne gre nujno za glasen pogovor. Drevesu lahko spregovorimo tudi v mislih. Pomembno je, da pridemo spoštljivo, brez prisile in pričakovanja, da se mora kaj zgoditi takoj.

Najprej si izberemo drevo, ki nas pritegne. Lahko je v gozdu, parku ali na vrtu. Preden se mu približamo, ga v tišini vprašamo, ali smemo sedeti ob njem. Morda ne bomo slišali jasnega odgovora, lahko pa bomo v telesu začutili mir, toplino, nelagodje. Če imamo občutek, da odgovor ni pritrdilen, se zahvalimo in poiščemo drugo drevo. Ko sedemo ob drevo, se umirimo. Opazimo lubje, korenine, krošnjo, svetlobo, vonj zemlje, zvoke okoli sebe. Če imamo zvezek, si lahko zapišemo, kaj čutimo. Drevesu lahko povemo, zakaj smo prišli. Da se želimo povezati z naravo. Da iščemo mir. Da se učimo poslušati.

Morda bomo ugotovili, da nam eno drevo daje občutek varnosti, drugo nas spodbuja k pogumu, tretje nas uči potrpežljivosti. FOTO: Westend61/Getty Images

Potem lahko vprašamo preprosto vprašanje. Ne začnimo takoj z velikimi življenjskimi ugankami. Začnimo nežno. Lahko vprašamo, ali se ga smemo dotakniti. Lahko vprašamo, kaj nam želi sporočiti danes. Odgovor morda ne bo prišel kot stavek. Lahko pride kot slika v mislih, občutek v prsih, nenaden spomin, vonj, misel ali tiha gotovost. Prav tu se začne najtežji del: zaupanje. Navajeni smo hrupa, zato subtilne odgovore hitro odrinemo kot domišljijo. A pri takšnem stiku ne gre za dokazovanje, temveč za izkušnjo. Drevesa, poudarja Wortonova, naj bi komunicirala na različne načine – skozi občutke, notranji glas, simbole, telesne zaznave ali energijo. Najpomembnejše ostaja spoštovanje. Ne lomimo vej, ne teptamo rastlin, ne silimo v stik z njimi. Če pustimo daritev, naj bo naravna in neškodljiva: pesem, voda, tiha zahvala. Če se drevo ne odzove, tega ne jemljimo osebno. Tudi ljudje ne govorimo z vsakim neznancem, ki se nam približa.

Pogovor z drevesi ni za vsakogar

Dragoceno je, da se k istemu drevesu vrnemo večkrat. Prvi stik je lahko neroden, a z vsakim obiskom postajamo bolj mirni, pozorni, prisotni. Morda bomo ugotovili, da nam eno drevo daje občutek varnosti, drugo nas spodbuja k pogumu, tretje nas uči potrpežljivosti. Ni treba, da izkušnjo razlagamo drugim. Dovolj je, da jo začutimo sami.

Pogovor z drevesi ni za vsakogar. Nekaterim se bo zdel čuden, drugim zdravilen. A ko se učimo govoriti z drevesom, se v resnici učimo upočasniti. Učimo se poslušati, biti manj vsiljivi in bolj navzoči. Morda nam drevo ne bo povedalo ničesar velikega. Morda nam bo sporočilo le to, kar v resnici že dolgo vemo: ustavi se, dihaj, tukaj si.